Že sama besedna zveza »agresivna čustva« pri ljudeh, ki nimajo dovolj visoke čustvene zrelosti in agresijo povezujejo z nasiljem, sproža odpor do sprejemanja tega in posledično odpor do učinkovite uporabe agresivnih čustev, ki pa so edina, s katerimi lahko urejamo stvari, kadar nas motijo, ovirajo, ogrožajo ali omejujejo. Kako drugače bi namreč postavili meje, kadar jih ljudje očitno prestopajo in hodijo po nas, saj »prosim te, če tega več ne počneš, ker mi ni prijetno, kar delaš«, velikokrat ne deluje. Ker pa je agresija slaba – saj so nas namreč tako učili, poleg tega je bil Slovenec v boju proti sovražniku vedno znova utišan in kaznovan in agresivnega vedenja raje ni več uporabljal – nimamo sploh pravega stika z agresivnimi čustvi, če pa že, pa jih ne znamo pravilno in učinkovito uporabljati.

‍

Agresivna čustva delimo na sintropična (radost, veselje, ljubezen, jeza) in entropična (bes, protest, prezir, gnus, gnev, sovraštvo). S sintropičnimi agresivnimi čustvi (SAČ) lahko odnose in situacije, ki prej niso bile v redu, dvignemo na višji nivo, z entropičnimi agresivnimi čustvi (EAČ) pa jih uničimo in pustimo za sabo. Pri tem pa je zelo pomembno, da v sebi najprej sploh pravilno začutimo določena čustva, saj bo v nasprotnem primeru izražanje čustev neučinkovito in rezultat bo neprimeren.
‍

Odprava senzorno-motorne amnezije (SMA) in senzorno-motorne odtujenosti (SMO) je pri tem bistvena, saj s tem preprečujemo nastanek senzorno-motorične iluzije (SMI), ki nas drži v prepričanju, da je tisto, kar čutimo, prav (čeprav je takrat za nas resnično). Zato oseba, ki ne izvaja AEQ vaj (ne povečuje stika s telesom in povezanosti telesa z zavestjo) in nima zadostnega razumevanja, kaj to povzroča na dolgi rok, ne zmore dvigovati čustvene zrelosti (ČZ), ampak dviguje le čustveno inteligenco (ČI). Razlika je v tem, da nekaj razumemo, ampak še vedno delujemo po starem (ČI), ali pa da tisto čutimo v telesu in z dejanji stvari in odnose, ki niso primerni, spreminjamo (ČZ).

‍

Kronična zakrčenost kjerkoli v telesu je tista, ki vpliva na blokado energije iz okolja proti notranjosti telesa ali pa s to zakrčenostjo preprečujemo, da bi tisto, kar je v nas (čustva), prišlo na površje. To se ponavadi zgodi zaradi tega, ker ne smemo čutiti, kako okolje vpliva na nas, saj bi se tisto, kar čutimo, lahko iz nas izrazilo v obliki določenih čustev in neprimernega vedenja, mi pa se bojimo odziva okolja ali pa se na ta odziv ne bi znali ali smeli primerno odzvati. Energija v obliki čustev, ki tako ostaja neizražena, se začne zadrževati v določenih delih telesa, kjer se mišice zakrčijo in dihanje popači; vse z namenom, da bi tej energiji preprečilo izražanje. Takšno dalj trajajoče stanje zakrčenosti določenih delov telesa zaradi vpliva časa postane običajno, a ne normalno, saj se spremeni funkcija telesa, kar vpliva na strukturo telesa. Tako se tudi zmanjša sposobnost posameznika, da s svojim spremenjenim vedenjem vpliva na spremembo okolja, saj se podzavest in okolje tej spremembi upirata. Energija čustev se torej ne uporablja za spreminjanje okolja, ampak za ohranjanje nenormalnega stanja, za krepitev SMA in posledično za ohranitev SMI, ki to nenormalnost normalizira in dopušča. Ker je okolje vajeno in prilagojeno temu, da določenih agresivnih čustev ne izražamo, se spremembi upre, saj jo sili v spremembo lastnega vedenja in podzavestno na nas skuša vplivati, da se vrnemo v prejšnji način vedenja.  

‍

Z AEQ vajami se učimo postopoma sproščati določene mišične zakrčenosti in tako se kronične blokade, ki smo jih morali v sebi ustvariti zaradi takšnih in drugačnih razlogov, začnejo počasi odpirati. Energija iz telesa se začne v okolje sproščati v obliki čustev, za kar pa potrebujemo višjo čustveno zrelost, da ta čustva izražamo učinkovito, zrelo ter ne pretirano in neprimerno. Dvig čustvene zrelosti je nujen proces, saj v nasprotnem primeru ostajamo na ravni čustvene zrelosti, ki smo jo podedovali od naših staršev, ki pa je zaradi spremembe okolja, v katerem živimo danes popolnoma neprimerna in neučinkovita za življenje. Ta je seveda dovolj dobra, da preživimo, saj je slovenski narod večino obstoja služil pod oblastjo drugih in svobodnega življenja niti ni poznal. Za ohranjanje svobode v primeru, da nas okolje ogroža ali omejuje pa potrebujemo agresivna čustva, saj je z njimi potrebno na okolje vplivati do te mere, da se tisto, kar nas ogroža ali moti, preneha.

‍

Prenesene in naučene vzorce, ki so našim prednikom omogočali preživetje, je v današnjem času potrebno spremeniti, tega pa žal ne moremo storiti brez spremembe podzavesti. Ta sprememba ni samo priporočljiva, če želimo živeti boljše, ampak je v sodobnem času nujna, če želimo uporabljati zavest za urejanje odnosov in okolja. V nasprotnem primeru zavest zlorabljamo, saj se z njo borimo proti zastarelemu delovanju podzavesti, kar nam jemlje energijo, da bi lahko bolj točno določili, kam nas ta zastarel način delovanja naše podzavesti vodi.

‍

Sprememba podzavesti se lahko zgodi le skozi celosten pristop ter počasi in s postopnim dviganjem čustvene zrelosti, kar pa nikdar ni prijetno opravilo. Poleg tega čustveno zrelost lahko dvigujemo samo skozi dejanja, za kar pa potrebujemo energijo, ki jo imamo v sebi v obliki čustev. Na ta način urejamo stvari, situacije in odnose, ki nas motijo, ovirajo, ogrožajo ali omejujejo in tako povečujemo stopnjo užitka, sproščenosti, avtentičnosti in spontanosti celega bitja. »Problem« užitka in sproščenosti pa je v tem, da zmanjša kronično zakrčenost v telesu in odpravlja blokade, ki pa so v nas z namenom, da blokirajo predvsem neprijetna čustva, spomine, vedenje in občutja, ki se jih ne zavedamo. Ko se torej sprostimo, pride iz telesa kup neprijetnih stvari in občutkov, ki so bili v nas potlačeni, saj jih zaradi nesprejemanja okolja v otroštvu nismo smeli, znali ali mogli izražati.

‍

Ni pa dovolj, da samo odpravljamo zakrčenosti v telesu, ampak je z energijo, ki se iz telesa proti zavesti začne vedno bolj dvigovati, potrebno delati prava dejanja, spremeniti določena vedenja, čeprav s tem začnemo delovati v nasprotju z navadami in prenesti odpor okolice naspremembo. Podzavest se namreč spremeni samo skozi dejanja, s katerimi vplivamona spremembo okolja – to pa lahko delamo samo z zavestno spremembo vedenja in dejanj. Ker ima vsako dejanje posledice, se je torej potrebno soočiti tudi s tem. Odpor do kakršnekoli spremembe se bo pojavil vedno, saj podzavest ohranja stvari take, kot so, ne glede na to, ali življenje preživljamo ali ga živimo, zato se je potrebno novega načina obnašanja in vedenja naučiti, da tisto, kar nam ni v redu, izrazimo na zrel, primeren in predvsem učinkovit način. Na ta način torej vplivamo na določen sistem, ki se zaradi naše spremembe mora spremeniti in izboljšati, to pa je tudi način za zmanjševanje kroničnih stanj, saj energije za njihov obstoj ni več. Pri tem je pomembnna vloga učitelja AEQ, ki nam lahko pomaga razumeti, da je to, kar se dogaja, normalno in da se procesa ne ustrašimo.

‍

Pri svojem delu, še posebej na delavnicah in taborih za moške, skozi pogovor, AEQ vaje in AEQ dihanje vedno znova naletim na visoko stopnjo potlačenih agresivnih čustev – ponavadi so to bes, gnev, prezir in sovraštvo. Mnogo moških se niti ne zaveda, da so ta čustva v njih, skoraj vsi pa imajo podobne težave s hrbtom, vratom, koleni in nogami ter niso zmožni izvajati agresivnejših dihalnih modulov. V zelo kratkem času skozi razlago ter z mojo »provokacijo« skoraj vsi brez izjeme v sebi začutijo ta čustva, ki pa jih ne znajo učinkovito izraziti. Okolje, ki ga ustvarimo in informacije, ki jih dobijo, jim pomagajo, da pridejo v stik s temi čustvi, seveda pa je potrebno precej časa, da ta močna entropična čustva spravijo do stopnje jeze, kar je najprimernejši in najbolj učinkovit način izražanja poleg čustva ljubezni. Zmanjševanje SMA in SMO človeku pomaga pri boljšem zavedanju sebe; tako lahko z dvigom čustvene zrelosti, ki mu omogoča večjo integriteto in moč, na okolico vpliva z bistveno manj stresa, kar pa se vedno odraža skozi telo. Lahko imamo še tako močno voljo in odločenost, da bomo nekaj spremenili, vendar če naša notranjost ni poravnana s tem, kar govorimo in če v nas ostaja ogromno potlačenega besa, prezira, gneva ali sovraštva, se zvok in slika ne ujemata in ljudje nas ne morejo jemati resno.

‍

Z AEQ vajami zmanjšujemo kronične zakrčenosti v telesu, s tem pa dvigujemo našo sposobnost, da bolje čutimo, kdo smo in kako smo, kaj se dogaja v nas in okoli nas ter kako stvari, situacije ali ljudje na nas vplivajo. Poleg tega se bistveno bolj začnemo zavedati lastnega telesa in se učimo, kako močna čustva še lahko izrazimo ali sprejmemo in pri tem še vedno ohranimo racionalen, zrel in učinkovit odziv, ki naj bi bil boljši kot v preteklosti. S tem tudi pridobivamo na spoštovanju pri drugih, saj sta naša notranjost in zunanjost usklajeni – ljudje smo namreč energetska bitja, ki večino informacij, ki jih dobimo od drugega, zaznamo skozi neverbalno komunikacijo. Poleg tega pa skozi zmanjševanje senzorne amnezije povečujemo naše samozavedanje, kar pa je osnova za dvig samozavesti.

‍

Za konec pa še to – močnejša čustva zahtevajo več časa, ki pa ga danes zaradi višje hitrosti življenja kot v preteklosti nimamo. Močnejša čustva vedno spremljajo težki pogovori, za katera si je potrebno vzeti čas in imeti dovolj visoko čustveno zrelost, da zdržimo energijo, ki med pogovorom nastaja, ter da nastalo situacijo uredimo ali umirimo. V kolikor kot otroci pri starših nismo bili deležni ureditve konflikta ali umiritve prepira med staršema, ker je prišlo do umika ali bega (šport, delo, alkohol,..), do zamrznitve in tlačenja ali pa do pretiranega kričanja, žaljenja ali celo fizičnega obračunavanja, potem so bile naše reference slabe in je danes očitno, da se je tega potrebno na novo naučiti. Čeprav si na zavestni ravni tega verjetno vsak želi, pa v trenutkih močnih čustev nadzor prevzame podzavest – aktivira se amigdala in prefrontalni korteks, ki je odgovoren za razumsko delovanje, odpove. Takrat oseba ne sliši, kar ji govorimo, nas prekinja, skače v besedo ter ne vidi očitnih dejstev, ampak deluje po scenariju, ki se sklada s travmami in bolečimi spomini, ki jih situacija ali druga oseba v njih sproži.

‍

Ker živimo v svetu, kjer ljudje nimajo časa niti energije ukvarjati se s čustvi drugih, kaj šele z močnimi čustvi, se od tega raje umikamo in za naše stanje krivimo druge, namesto, da bi se lotili pometanja najprej pred svojim pragom, naslovili naše travme iz otroštva in se začeli zavedati, da ker so te travme nastale v odnosih – sicer z našimi starši – jih tudi in samo v odnosih lahko pozdravimo. To pa zahteva dve zreli osebi, ki delata na sebi, postopoma odpravljata SMA in SMO ter dvigujeta čustveno zrelost, ki jima omogoča drugačno delovanje kot ga poznata iz svoje preteklosti ter iz preteklosti svojih staršev.        

Urban Urbanc
Učitelj AEQ metode® 2. stopnje, AEQ dihanja® 1. stopnje in AEQ odnosov® 1. stopnje
(samorefleksija članka iz učbenika za učitelja AEQ odnosov, avtorja Aleš Ernst in Vesna Cijan)