Prebujanje je boleče – sanjati sanje nekoga drugega pa še bolj

Velikokrat smo mi tisti, ki menimo, da najbolje vemo, kaj je za nas dobro in kaj naj bi bilo prisotno v naših življenjih, da bomo srečni in radostni ter, konec koncev, da bomo delali tisto, kar nas najbolj veseli. Vendar pa mi verjemite - življenje ve bolje, kaj je za nas dobro in čeprav včasih ne razumemo ravno, zakaj nas pelje po določenih poteh ter zakaj se nam dogajajo določene stvari, vedno na koncu vidimo, da je bilo vse prav in da smo skozi vse to imeli možnost, da se povzdignemo, zrastemo in stopimo v svojem življenju naprej.

‍

Niti v najbolj norih sanjah nisem upal pomisliti, da bo to, kar počnem danes, mogoče. In če bi mi nekdo še pred petimi leti rekel, se bo to zgodilo, ter da me je življenje že dalj časa pripravljalo na to Pot, mu najbrž ne bi verjel – še več, mislil bi si, da je ta človek popolnoma nor. Pa bi se še kako motil..

Velikokrat pa zaradi tega, ker se življenju ne upamo prepustiti, vztrajamo na poteh, ki pa pravzaprav sploh niso naše in kaj kmalu v strahu ugotovimo, da ves ta čas sploh nismo sledili sebi – ampak smo hodili po drugih poteh. In ko že tako močno zabredemo na neko pot, za katero se velikokrat izkaže, da na njej pravzaprav nismo srečni, radostni ter izpolnjeni, takrat zelo težko sebi to priznamo, saj bi to pomenilo, da smo ves čas živeli v neki iluziji, ki so jo za nas ustvarjali drugi.
Takšni ali drugačni trenutki v naših življenjih so vsekakor lahko prelomnica na naši poti in marsikdo se na tej prelomnici lahko znajde po neuspelem poslu ali finančni izgubi, morda po hudi bolezni ali nesreči, velikokrat pa je izguba ljubljene osebe tista, ki nas dobesedno prisili, da spregledamo, ter da vidimo in dojamemo, da je vendarle čas, da določene stvari v svojem življenju spremenimo.

In kljub temu, da so ''opozorila'' tako glasna, veliko ljudi še vedno ne želi odpreti oči, saj bi si s tem namreč priznali, da so se ves ta čas motili. In nekateri raje umrejo, kot pa da bi se spremenili.

‍

‍Kajti odpreti oči, boli‍

Resnično boli, kajti ko jih enkrat odpreš in ko vidiš, kaj vse si v svojem življenju ali morda v odnosu počenjal, lahko vse to povzroči mnogo jeze ali žalosti v tebi.  Pri tem pa ne gre samo za to, kaj vse si počenjal drugemu (če si seveda to upaš priznati), temveč kaj si dovolil, da je bilo storjeno tebi.
Kako si se do sebe obnašal in kaj vse si delal, da bi ugajal, ali pa morda manipuliral .. ko si iskal pozornost in srečo in radost in ljubezen ves čas izven sebe.
Takrat bi se najraje pogreznil v zemljo ali pa si prekril oči – ampak, ko je greznica enkrat odprta in ko že pošteno zaudarja, takrat imaš možnost in dobro priložnost, da vzameš v roke lopato in začneš čistiti. Nadišaviti luknjo s parfumom in jo zopet zapreti je seveda možno, ampak kaj ko veš, da se bo smrad slej ko prej zopet pojavil, in da dišava za dolgo ne bo zalegla.
Seveda to lahko počneš nekaj let, morda celo svoje življenje, če želiš. Ampak sem prepričan, da globoko v sebi vsi vemo, kdaj nekaj delamo narobe, kdaj se slepimo. Če lahko živimo s tem – dobro. Vendar dvomim, da bodo naša življenja potem kvalitetna in resnična, ter da bomo skozi življenje tekli radostni in srečni. In tudi vsako razmerje ali odnos, v katerem se znajdemo ali se bomo znašli, je in bo samo odsev odnosa, ki ga imamo do sebe.

Ljudje smo socialna bitja in smo bitja odnosov. Ves čas se v naših življenjih ''zapletamo'' v odnose – najprej seveda v domačem okolju – v primarni celici – naši družini, potem v razno raznih izobraževalnih institucijah, kasneje na delovnih mestih – ves ta čas pa se zapletamo še v intimne odnose. In vsi ti odnosi, v katerih se v življenju znajdemo, nam samo kažejo, kdo in kaj smo.
Vsi odnosi so samo ogledalo in kar v odnosih vidimo, je vedno samo odsev tistega, česar v sebi in na sebi ne zmoremo ali pa ne želimo videti. Zato so odnosi super in so dobri in prav je, da vstopamo vanje, saj se skozi njih učimo veliko o sebi. Vendar moramo biti pri tem previdni, saj kaj kmalu lahko v odnose začnemo bežati. Začnemo menjati partnerje kot spodnje perilo in namesto, da bi po vsakem razmerju, ki smo ga končali, naredili malce vpogleda vase, bili nekaj časa sami ter določene stvari videli in razrešili, takoj skočimo v novo razmerje in tako našo prtljago samo prenesemo od enega partnerja do drugega – prtljage pa je vedno več.
Vse dokler nekega dne ne zdržimo več teže, ki jo prenašamo..

‍

‍Sprememba?‍

Če se želite spremeniti, morate razumeti, da je edini način le sprememba vašega razumevanja in razmišljanja. Dojeti in doumeti morate, da je vse, kar se vam v življenju dogaja, vaša kreacija vaših lastnih misli ter odnosa in odziva, ki ga imate do vsega, kar se zgodi ali vam tako ali drugače pride nasproti. Vendar si tega večina ljudi ne upa priznati, saj si ne upajo prevzeti odgovornosti za svoja življenja. In tako skušajo raje preurediti svet, da jim ne bi bilo treba preurejati sebe.

Ljudje se namreč ne želijo prebuditi, kajti prebujanje je neprijetno in potegne ven stvari, ki jih ne želijo videti in se z njimi soočiti ter prevzeti odgovornosti zanje. Vsako prebujanje ljudi namreč razdraži - kajti v postelji jim je toplo, lepo in udobno. V coni udobja tako še naprej ostajajo ves čas in iščejo alternative v smislu raznoraznih zabav in drugih distrakcij, samo da jim ne bi bilo treba izpod toplega kovtra. Pri tem pa se ne zavedajo, da ostajajo programirani v pogojenosti napačnih prepričanj in predstav, ki jih ustvarjajo drugi. Ne upajo si pogledati preko teh omejitev družbe in svojega razuma ter pobegniti iz tega zapora, katerega si ustvarjajo sami in v katerem ostajajo prostovoljno ter se zazreti vase - v tisto, kar je v njih resnično. Ne upajo se zazreti v nebo, v svoje sanje - saj bi nemara nekega dne lahko poleteli in tudi sanje bi se jim lahko uresničile.
Tega se ljudje bojijo - sreče in svobode. In tisti, ki si upa biti srečen in svoboden, mora biti izjemno pogumen, saj se dobro zaveda, da prevzema odgovornost v svoje roke, ter da mu bodo v družbi to ves čas skušali odvzeti.

Negativnosti, ki jih ljudje občutijo, pa niso v svetu, ki nas obdaja, temveč so v nas. In čeprav ves ta čas te negativnosti (ki niso resničnost, ki jo imenujemo življenje) skušamo popraviti in spremeniti, ne moremo doseči pozitivnega rezultata, dokler se ne ozremo vase in z delom pričnemo na sebi - od znotraj. Kajti resnično lahko spremenimo samo sebe, tako, da se zavemo vseh občutkov, ki so del nas in nas morda v življenju obremenjujejo.

Svet je takšen kakršen je in nobenega smisla se nad njim nima jeziti, se pritoževati ali ga kakorkoli skušati spreminjati. In če ima svet kot tak, vpliv na naše razpoloženje, potem mu dajemo moč, namesto, da bi mi spremenili naše misli ter odziv, ki je rezultat le-teh. Zavedati se namreč moramo, da s svetom ni prav nič narobe. Svet je takšen, kakršen je. Le naš odnos do sveta pa ga dela takšnega, da v njem ali uživamo ali pa trpimo.

Družba tega vsekakor ne sprejema, saj bi to pomenilo, da bi morala prevzeti odgovornost za vse, kar se nam dogaja, tega pa ne želimo. Saj je toliko lažje namreč za svojo nesrečo kriviti druge, kot pa odgovornost prevzeti v svoje roke ter za temi odločitvami stati.
Kako mi vidimo svet je odvisno samo od nas ter od našega odziva nanj in ne od tega, kakšen svet v resnici je. Kar v svetu vidimo ni odvisno od tega, kaj tam dejansko je, ampak od predpostavk in prepričanj, ki jim slepo sledimo. Nekdo svet vidi lep, spet drugi ga vidi grdega - pa vendar je svet enak za oba. Le spremeniti moramo naš odziv do njega. In se zavedati, da vse, karkoli se nam dogaja, določamo na podlagi paradigm, v katerih smo zrasli in nas na žalost (ali pa ne) določajo in omejujejo.

Tako preprosto je, pa vendar to tako težko sprejmemo.