Vsi smo zjebani in vsi, bolj ali manj, ranjeni..

Kar pa nas loči od drugih pa je to, da nekateri to priznamo, drugi pač ne..

Današnja družba, kjer žal še vedno prevladuje moški princip in v kateri na žalost živimo, si pred ranjenostjo in bolečino zatiska oči. Svojo ranljivost pred drugimi skrivati, kot da je to znak šibkosti in nemoči, pa je povzročilo družbo polno čustvenih invalidov, kjer je danes v posmeh vsem njim tisti, ki si o svojih čustvih upa spregovoriti.

Vendar, začuda, ko pa o tem človek vendarle spregovori, potem šele vidimo, kako ljudje kar požiramo njegove besede, se v njegovih zgodbah najdemo in se z napisanim ali izgovorjenim identificiramo. In skozi to šele vidimo, koliko bolečine je v nas prisotne in kako močno se jo želimo znebiti - pa povečini niti ne vemo, kaj s to bolečino storiti.
Danes namreč ni družbeno sprejemljivo če priznamo, da trpimo, da nam je morda težko in če si dovolimo na glas spregovoriti o svojih ranah. Saj bi s tem nemara pokazali, da smo ranljivi in da smo tudi mi do neke mere zjebani - vendar se ljudje ne zavedamo, da smo zjebani pravzaprav vsi.
Od prvega do zadnjega, nikomur od nas ni prihranjeno, čeprav marsikdo to dobro skriva.

‍

‍Prej, ko pa si to priznamo, prej tisto lahko ozdravimo‍

Za to pa je seveda potrebna odločitev, ki pa mora priti globoko iz nas, ter pogum. Kajti vseeno je še vedno lažje smiliti se samemu sebi, iskati izgovore, krivce ter razloge zunaj nas, da nečesa ne storimo in se pritoževati čez druge. Da pa bi sami kaj glede tega naredili, pa je malo verjetno. To bi namreč ogrozilo našo identiteto, s katero smo se toliko let identificirali, saj smo danes pravzaprav postali to, kar se nam je toliko in toliko časa nazaj zgodilo.
In tega ne izpustimo, pa čeprav boli in v tem samo trpimo. Kajti če bi to odvrgli, potem ne bi več vedeli, kdo smo.

Vse to pa nas v življenju ter v odnosih z drugimi lahko precej obremenjuje, zaznamuje in predvsem zaustavlja, saj so te čustvene rane tako globoke in tako boleče, da začnejo vedno krvaveti, kadar se jih nekdo dotakne. Takrat močno zaboli in ker smo prizadeti, saj si je nekdo to rano upal dotakniti, usekamo z vsemi topovi nazaj. In pri tem ne pazimo na naše besede, kajti takrat moramo človeku pokazati bolečino, ki smo jo občutili mi - naj torej občuti še on, kako nas je zabolelo.
In tako si samo podajamo žogico sem ter tja in namesto, da bi našli skupni jezik ter se pogovorili in se morda malce razbremenili, se samo še bolj zapletamo.

Ne zavedamo pa se, da vedno, kadar to storimo, delujemo iz našega bolečinskega jedra in takrat odreagiramo, namesto, da bi odgovorili. Takrat se odzove naš ranjeni jaz, naš boleči ponos - naš ego, ki pa ga skrbi samo to, kako bo izpadel v očeh drugih.
Ter da bo dokazal ter uveljavil svoj prav.

‍

‍Prepričanega človeka ne moreš prepričati o nasprotnem‍

Kadar prepričanja nekega človeka postanejo njegova osebnost, potem je treba vedeti, da bo takšen človek svoj ego (svoj prav) branil do konca, ter da se bo za uveljavitev svojih prepričanj pripravljen celo spreti.
Temu strokovno rečemo kognitivna disonanca - ki se pojavi, kadar so naša prepričanja v nasprotju z novimi informacijami. In ta mentalni konflikt, do katerega lahko pride zaradi teh novih informacij (po navadi resničnih), aktivira tiste dele človekovih možganov, ki so zadolženi za osebno identifikacijo ter za čustveni odziv na grožnjo, ki se pojavi. Kajti resnica je v tem primeru namreč grožnja, katero je treba čimprej odstraniti.
In narejeni smo tako (vsaj večina izmed nas), da bomo raje skušali odstraniti grožnjo, kot pa spremeniti naše prepričanje. Kajti za spremembo je potrebno več napora.

In če človeku, ki se odloči raje odstraniti grožnjo, kot znova pogledati svoja prepričanja, skušamo pokazati širšo sliko ali mu dati možnost, da pogleda iz drugačne perspektive, je samo izguba časa. Saj je takrat tako, kot da bi imeli prevezo na očeh.

Če takrat v svojem ''prav'' vztrajamo, potem ne dosežemo drugega, kot le konflikt dveh egov in eden od teh egov mora zmagati, da se bo energija sprostila. In večkrat, ko nekdo zmaga, njegov ego s tem samo pridobiva na moči. Vedno bolj se s tem identificira in vedno bolj postaja tisto, kar se mu je zgodilo. Pri tem pa se samo oddaljuje od svojega bistva in seveda od resnice. In takemu človeku se velikokrat žal zna zgoditi kaj hudega, da je šele skozi težko ''prisiljen'' postati bolj ponižen do življenja. In kakorkoli že, življenje za to vedno poskrbi.

‍

‍Ni pa nujno, da človek to vidi.
Proti temu se še vedno lahko bori.
Proti življenju pa se boriti ne gre,
saj je življenje vedno močnejše.‍

‍

Za tiste, ki to vidijo ter opazujejo, pa je daleč najtežje, kadar imajo ob sebi takšne ljudi, ki pravzaprav močno trpijo. Ki želijo biti slišani, a ne spregovorijo. In tako močno se upirajo tej bolečini, ki jih razžira od znotraj, obenem pa ne dojamejo, da šele ko bodo nanjo posvetili z lučjo zavedanja in resnice, da jo bodo lahko ozdravili.
Bolj, ko se torej pretvarjamo, da nismo ranjeni in bolj, ko se svoje zajebanosti sramujemo, jo zanikamo pred drugimi in pred samimi sabo ter jo potiskamo proč, vedno bolj se od sebe oddaljujemo in vse v našem življenju postaja samo še težje. Ves čas iščemo razloge za naše neuspehe ter za nesrečo izven nas in mislimo, da ko pa se bo spremenila zunanjost / ko bomo dobili novega partnerja / ko bomo zamenjali službo / ko ... da se bo takrat spremenilo naše življenje.
Pa se ne bo - in toliko časa se nič ne bo spremenilo, dokler nečesa v sebi ne bomo spremenili mi.

‍

‍Ranjeni smo bili vsi, tako ali drugače..‍

.. vendar pa je ostajanje v trpljenju ter trpljenje naša izbira. In preneha lahko takoj, ko se z trpljenjem prenehamo identificirati.

Kajti, vse to, kar nam bolečino povzroča, so po navadi le boleči in stari spomini, ki pa so le misli v naši glavi. In ko se tega zavemo, takrat se z njimi lahko prenehamo indentificirati in lahko izberemo kaj drugega. Kajti ta bolečina, ki jo povzročajo slabi spomini niso nekaj, kar se dogaja tukaj in zdaj, ampak se je že zgodilo toliko in toliko časa nazaj.

Torej je vse to samo naša misel, ki se pojavi in ni resnična - razen če mi mislimo, da je. Potem pa ima moč, s katero nas lahko prevlada.
Vendar ji to vseeno moramo mi dovoliti.
Lahko pa izberemo kaj drugega..

Jaz sem izbral radost. Kaj boste izbrali pa vi?