Struktura določa funkcijo
Kadar je problem prevelik ali prezahteven, da bi ga znali učinkovito rešiti in situacijo urediti, se evstres spremeni v distres – to pa povzroči kronični stres, ki ne uredi vzroka za nastanek problema. Potencialne energije, ki se zaradi stresa sproži v telesu, ne moremo primerno spremeniti v kinetično energijo, s katero bi lahko vplivali na okolje. Ta presežek energije uporabimo tako, da povečamo SMA, SMO, ohranjamo SMI in tako otežimo prehajanje te energije iz okolice v somo ali pa popačimo zavedanje in čutenje tega znotraj some. Ta neuspešnost in neučinkovitost uporabe kinetične energije se tako spremeni v bolečino znotraj telesa posameznika, da trpimo mi ali pa to bolečino povzročamo drugim.
In funkcija vpliva na strukturo; njuna medsebojna usklajenost pa omogoča bolj primerno in učinkovito delovanje določenega sistema (homeostaza some) ter ostalih sistemov, ki so od njega odvisni (homeostaza okolja).
Naj razložim.
Za primer lahko vzamemo žensko, ki veliko trenira; na družbenih omrežjih ter v fitnes centrih je v zadnjih letih takih žensk zelo veliko. Že na prvi pogled ponavadi lahko vidimo, da je struktura ženskega telesa drugačna od strukture moškega; to se najbolj opazi po obliki medenice, po količini mišične mase in podkožnega maščevja ter seveda pri spolnih organih, ki so pri moških zunaj, pri ženskah pa znotraj telesa. Ženska, ki torej veliko trenira svoje telo, da bi zgledala bolj privlačna, bila bolj fit, bolj vzdržljiva, močnejša itd. velik poudarek pri treningu daje tudi na krepitvi trebušnih mišic, saj je po ne vem kakšnih kriterijih to lepo in seksi. Ženska trebušna mišica pa je zgrajena drugače kot moška, saj je tudi njena funkcija drugačna – moški ima namreč trebušno mišico močnejšo, saj mora prenesti več zunanjega pritiska kot ženska, da lahko zaščiti sebe, svojo žensko in svojo družino ter prenese več obremenitev iz okolja; ženska trebušna mišica pa je po strukturi drugačna in je zato tudi šibkejša, saj je njen namen predvsem, da se podaljša (sprosti, deformira) ob nosečnosti. V kolikor ima ženska torej zaradi treninga (funkcija) spremenjeno oziroma okrepljeno trebušno mišico (struktura), bo imel otrok, ki v njej raste, precej težav pri pridobivanju prostora v maternici, saj se zaradi bolj okrepljene trebušne mišice ne bo mogel »širiti« naprej, ampak mu bo preostalo le še, da se »širi« navzdol proti porodnem kanalu. Ker pa tja še ne sme, bo ženska morala zakrčiti mišice medeničnega dna in notranje strani stegen, da to prepreči. Sčasoma se bo zaradi tega spremenila struktura ženskega telesa, kar pa bo pri porodu močno določalo (oteževalo) funkcijo – težje se bo odprla in verjetnost, da bo potreben carski rez je velika. To pa ne vpliva samo na njo, ampak bo zaradi manj prostora v maternici ter poroda s carskim rezom njena spremenjena struktura vplivala tudi na otrokovo funkcijo, da se »potrudi« pri prihodu na svet. Od priznane slovenske defektologinje sem večkrat poslušal, kako so otroci, rojeni s carskim rezom, manj »borci« v življenju, kako se ne znajo potruditi za stvari, ki jih želijo doseči in prevečkrat prehitro obupajo.
Pri taki materi bo zaradi kronično zakrčene trebušne mišice zelo velika verjetnost, da razvije senzorno-motorno amnezijo (SMA), senzorno-motorno odtujenost (SMO) in celo senzorno-motorno iluzijo (SMI), kar pa pomeni, da bo svojega otroka in njegove potrebe slabo čutila in se posledično ne bo mogla pravilno odločati glede zadovoljevanja njegovih potreb. Poleg tega pa bo svojo SMA, SMO in SMI prenesla tudi na otroka, saj otrok prevzame podzavestne vzorce, ki so mati do teh stanj pripeljali. Ponavadi so to pretiran strah, kronična žalost in občutek ne varnosti v okolju, v katerem mati živi – kar je najverjetneje tudi glavni podzavestni »motivator« žensk, da trenirajo svoje trebušne mišice.
Kadar je stanje zakrčenosti trebušne mišice oziroma spremenjene strukture akutno, se funkcija bistveno ne spremeni; takrat govorimo o evstresu. Evstres se aktivira z namenom odprave vzroka za stres, kar aktivira simpatični odziv avtonomnega živčnega sisitema (AŽS), da s presežkom kinetične energije, ki jo je stres sprožil, simpatični odziv spremeni v parasimpatični. Zakrčenost sprednjega dela telesa (rdeča luč) se zgodi ob potrebi blokade ali potlačitve močnih neprijetnih čustvenih stanj (akutni strah) in telesnih občutkov (žalost, razočaranje). To se zgodi takrat, ko določenih čustev ne smemo, ne znamo ali ne zmoremo občutiti, kaj šele izraziti z namenom učinkovitega postavljanja meja ter urejanja medsebojnih odnosov.
Kadar se ženska (mati) te akutne zakrčenosti zave, lahko s primerno uporabo določenih čustev to stanje uredi in se povrne v stanje sproščenosti. To ne bo imelo bistvenega vpliva na to, kako čuti svojega otroka in njegove potrebe bodo kmalu zadovoljene. Ker ona dobro čuti sebe, lahko s evstresom doseže homeostazo najprej v sebi in posledično pri svojem otroku. Ker je torej mati sebe dovolj dobro začutila, da je uredila tisto, kar jo je motilo, oviralo, ogrožalo ali omejevalo, ni potrebe po razvoju SMA, SMO in SMI pri njej niti pri otroku, saj je izražanje njegovega evstresa po zadovoljevanju njegovih potreb mati slišala in njegove potrebe zadovoljila. To obema omogoča, da še naprej primerno in dovolj dobro čutita okolico in se pravočasno odzoveta, kadar ju to dogajanje spravlja v morebitno stisko, neprijetnost ali nemoč.
Kadar pa je zaradi spremenjene strukture funkcija onemogočena do te mere, da se zgodi zgoraj opisano, govorimo o kroničnosti takega stanja – distres. Distres je kronični stres, ki ne uredi vzroka za nastanek le-tega in posledično ne odpravi ter celo vzdržuje kronično nepravilno delovanje AŽS s simpatično dominantnostjo in nezmožnostjo povrnitve AŽS v parasimpatično stanje. V tem primeru se mati sploh ne zaveda, da s svojim treningom samo še povečuje stopnjo zakrčenosti trebušne mišice in s tem sama sebi še bolj preprečuje čutenje tistega, kar jo v življenju ali odnosh moti, ovira, ogroža ali omejuje. Tako se povečuje njena SMA, SMO in SMI in njeno stanje postaja vedno bolj kronično.
Ker je sama v nenaravnem stanju kronične zakrčenosti trebušne mišice (spremenjena struktura), to določa njeno spremenjeno funkcijo matere, ki svojega otroka ne more dobro čutiti, saj niti ne čuti sebe. Seveda mi bodo ženske pri tem oporekale, češ, da je trening nekaj povsem normalnega in da tudi ženska lahko krepi svojo trebušno mišico, vseeno pa stojim za prepričanjem, da gre pri treningu jačanja trebušne mišice največkrat za še dodatno ustvarjanje SMA in SMO, da lahko ženska živi v SMI, ker ne želi ali ne sme čutiti kaj v okolju, v katerem dela ali živi, zanjo ni dobro, ji povzroča strah, razočaranje ali žalost.
Ta napetost matere po sprednjem delu telesa preko katerega naj bi jo otrok najbolj čutil, otroka torej spravlja v stisko, saj čuti, da ga mati ne čuti. Tak otrok postaja vedno bolj razdražljiv, saj njegove osnovne potrebe niso zadovoljene, poleg tega pa čuti materino stisko in njeno podzavestno stanje, ki nanj vpliva tako, da postaja vedno bolj moteč za njo in za okolico. Ker se mati svojega notranjega stanja zaradi kronične SMA in SMI ne zaveda (ne ve, da je vzrok za otrokovo stanje ona), ji gre otrokovo vedenje na živce in zaradi nerazumevanja in nečutenja tega sproži še močnejši simpatični odziv in ustvari še večjo SMA. Njun medsebojni odnos postaja vedno bolj entropičen, saj je mati v vedno večjem kroničnem distresu, otrok pa se tako ali tako le odziva na njo in mora zaradi večje občutljvosti ter svoje neprilagojenosti na okolje, svojo notanjo homeostazo čimprej prilagoditi na materino neravnovesje, da ne tvega zavrnitve pri materi.
Občasni poskusi, da nekaj ni v redu, postajajo vedno bolj agresivni, saj ima otrok nizko čustveno zrelost in ozek spekter orodij, s katerimi bi lahko vplival na mamo in ji tako dopovedal, da nekaj ni v redu. Kljub materini SMA in SMO je ta vpliv vseeno dovolj močan, da mati mora dojeti, da z otrokom nekaj ni v redu oziroma, da ji otrok nekaj sporoča, kljub temu, da ona ne razume kaj. Seveda razloge zaradi svoje SMA in SMI išče v otroku, ker ne dojame, da je vzrok za otrokovo stanje ona sama; tako otroka vozi od zdravnikov do specialistov in skuša popraviti njega in ga spremeniti v drugačnega.
Otrokovi poskusi, da zaradi zaznavanja neprijetnosti iz svoje some ter iz okolice materi sporoči, kaj ni v redu, se počasi ustavijo. Nemoč in stiska, ki jo otrok doživlja ob nezadovoljevanju njegovih potreb, vplivata na njegovo funkcijo, kar pa posledično vpliva na njegovo strukturo. Otrok dojame, da s svojim vedenjem in izražanjem nečesa, kar mu očitno ni dobro, ne more doseči zadovoljitev svojih potreb ter spremembe pritiska okolja nanj. Tako se nauči te občutke v sebi zadržati in na ta način spremeni svoje vedenje, namesto, da bi drugi spremenili njihovega, saj otroka ogroža. Če pa otrok želi spremeniti svoje vedenje, pa mora povečati mišični tonus trupa in s tem spremembo dihanja (sprememba funkcije) – razvija svojo lastno SMA in SMO in se navaja na življenje v iluziji. S tem se na okolje prilagodi, saj tako zmanjša vpliv potencialne energije nanj, ki ga sili v to, da se izraža na način, ki okolici ni prijeten. Takšna popačitev gibanja, dihanja in vedenja pri otroku povzroča veliko frustracij in stresa ter preko slabih navad ter motečih vzorcev lahko privede do resnejših kroničnih stanj (sprememba strukture).
Okolje oziroma mati zaradi nesposobnosti in nezmožnosti čutenja sebe vpliva na otroka do te mere, da se otrok začne ali vedno bolj prilagajati okolju ali pa popuščati pod temi pritiski. Mati oziroma okolje tako ostaja nespremenjeno, zato je otrok tisti, ki mora prilagoditi svojo funkcijo, ki je v nasprotju z njegovo strukturo. Ker se vedenjski vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, lahko vedno bolj razumemo, da so bolezni in kronična stanja velikokrat posledica spremenjene strukture določenega dela telesa ali telesnega sistema, na kar pa po zgoraj objasnjenem povzroča napačna uporaba funkcije, ki na strukturo vpliva.
Nemoč urejanja problemov
Kadar je problem prevelik ali prezahteven, da bi ga znali učinkovito rešiti in situacijo urediti, se evstres spremeni v distres – to pa povzroči kronični stres, ki ne uredi vzroka za nastanek problema. Potencialne energije, ki se zaradi stresa sproži v telesu, ne moremo primerno spremeniti v kinetično energijo, s katero bi lahko vplivali na okolje. Ta presežek energije uporabimo tako, da povečamo SMA, SMO, ohranjamo SMI in tako otežimo prehajanje te energije iz okolice v somo ali pa popačimo zavedanje in čutenje tega znotraj some. Ta neuspešnost in neučinkovitost uporabe kinetične energije se tako spremeni v bolečino znotraj telesa posameznika, da trpimo mi ali pa to bolečino povzročamo drugim.
Zgoraj razloženo dobro opiše mojo situacijo, ko sem se leta 2021 soočil s perforacijo dvanajstnika in leto kasneje še s hernijo diska. Ker sem po AEQ definiciji letalo (zadržujem čustva v sebi), se na »grožnje« okolice s popačitvijo zavedanja in slabim čutenjem notranjosti some nisem znal primerno in učinkovito odzivati. Poleg tega mi je tudi nizka čustvena zrelost ter neučinkovito izražanje čustev (kinetične energije) preprečevala, da bi urejal tisto, kar me je ogrožalo, motilo, omejevalo in oviralo, s tem pa sem zaradi nepravilne uporabe funkcije vplival na svojo notranjo strukturo, da sem lahko ohranjal bivanje v toksičnem okolju. Zdaj tudi bolje razumem, zakaj se toliko tekel (odvisnost), saj sem raje škodoval sebi, kot da bi to energijo na primeren, učinkovit in zrel način uporabil (izvozil) proti okolici.
Po treh letih izobraževanja za AEQ učitelja danes vedno bolj razumem, zakaj sem se tako destruktivno vedel do sebe. Ko sem začel počasi in postopoma energijo distresa uporabljati za urejanje vzroka, ki me je v tako stanje pripeljalo, pa sem seveda naletel (in občasno še vedno prihajam v stik s tem) na odpor okolice, ki je bila navajena, da svojo entropijo izvaža vame. Tega okolica občasno še vedno ne sprejema in me skuša prepričati, da delam narobe, ko se izražam, vendar danes to vedno bolj prepoznavam in ne dovolim več, da me drugi spravljajo v nemoč ali v stisko ter mi vzbujajo občutke krivde in slabe vesti.
Struktura in funkcija v procesu AEQ učenja
Dobra usklajenost strukture in funkcije AEQ učitelja učitelju ali učiteljici omogočata večjo in boljšo učinkovitost pri prepoznavanju te neusklajenosti pri delu s strankami. Strankin način govora, njena struktura telesa, način dihanja, nezavedne kretnje ali tiki ipd., lahko učitelju povejo marsikaj in skozi to lažje razbere resnične probleme, zaradi česar stranka pride na učenje ali posvet. Iz tega lažje razbere kakšna je bila njena preteklost, ki se je stranka zaradi SMA, SMO in SMI ne zaveda dobro ali sploh in tako lažje določi njeno verjetno prihodnost. Od učiteljeve čustvene zrelosti ter vedno manjše lastne SMA, SMO in SMI pa je odvisno, kako bo stranki to predstavil na za njo najbolj primeren način, da ne bo deležen prevelikega odpora ali pa celo strankinega odmika od procesa.
Zato je pomembno, da učitelj veliko časa vlaga v lastni razvoj, učenje, pisanje člankov, vodenje spletnih programov itd., saj skozi to raste njegova sposobnost delovanja preko nezavedne kompetentnosti. Tako mu stranka lahko dovolj zaupa, da se ne odmakne od procesa učenja, ki je velikokrat (vsaj na začetku) zaradi višanja resnice ter posledičnega razblinjanja iluzije lahko precej boleč.
Urban Urbanc
Učitelj AEQ metode® 2. stopnje, AEQ dihanja® 1. stopnje in AEQ odnosov® 1. stopnje
(samorefleksija članka iz učbenika za učitelja AEQ odnosov, avtorja Aleš Ernst in Vesna Cijan)
