Rešitev je (žal) v bolečini
Če se torej res želimo “ozdraviti”, je potrebno delo s telesom ter ga vedno bolj povezovati z desno možgansko hemisfero, ki je tista, ki se odzove, ko smo pod pritiskom. Ob tem pa se je potrebno tudi zavedati, da lahko šele z dvigom čustvene zrelosti te občutke izrazimo na zrel, primeren ter učinkovit način, ter da samo odpuščanje za to, kar se nam je v otroštvu zgodilo, še ne prinese miru v telo. Odpuščanje je namreč konstrukt zavesti in ne telesa; za telo je pomembno zgolj spremenjeno vedenje ljudi, kar pa lahko dosežemo edino z jasnim izražanjem tega, kar čutimo v sebi ob njihovem za nas neprimernem in neodobrovajočem vedenju.
V poplavi vseh life coachev, ki ljudem ponujajo rešitve pri osebnih in poslovnih problemih, mnogi te stvari naslavljajo in rešujejo predvsem na zavestni ravni. Preko pogovorov, delavnic za osebno rast in skozi programe ljudem seveda postane marsikaj jasno, vendar pa iz svoje lastne izkušnje, predvsem pa iz prakse pri delu z ljudmi vedno bolj opažam in ugotavljam, da ne glede na to, kako jasno nam je v katerem grmu tiči zajec in kljub temu, da vemo, kako močno te stvari vplivajo na naše vedenje, odločitve, življenje in odnose, problemi ostajajo nerešeni in nič bistvenega se ne spremeni.
Ne pomaga nam kaj dosti, če samo vemo, v katerem grmu tiči zajec, v kolikor nismo pripravljeni vstopiti v zajčjo luknjo, ki se v grmu skriva. Tega pa ne moremo storiti le na zavestnem nivoju, saj če želimo pogledati “how deep the rabbit hole goes”, je potrebno nasloviti svojo podzavest ter iti v telo.
Leva možganska hemisfera, ki je v sodobnem svetu zaradi hitrosti informacij vedno bolj aktivna, preteklost in stvari, ki so se nam takrat zgodile, idealizira. Poleg tega pa odreže stvari, ki ji ne pašejo. V tem je vrhunska, žal pa ne vidi tistega, kar je pomembno, temveč samo tisto, kar je nujno. Specializirana je za to, KAKO je treba urejati stvari, kar je sicer velikokrat dobro in nujno potrebno, žal pa ne vidi, KAJ je potrebno urejati, da se stvari spremenijo dolgoročno.
Kljub temu, da se pri zavestnem delu z life coachi spomin na stvari iz preteklosti lahko prebuja, pa dostikrat manjkajo občutki, ki so shranjeni v telesu. Telo pa ima pod nadzorom in je z njim povezana desna možganska hemisfera, v njej pa je shranjeno vse tisto, kar pride na površino ob stresnih situacijah v odnosu s partnerjem ali otrokom. Pogosto se zgodi, da se na zavestni ravni teh občutkov ne zavedamo, saj so preveč boleči, še pogosteje pa jih projeciramo na druge, ko se v nas prebudijo - največkrat na naše partnerje.
Tako se npr. pri moškemu, na katerega ženska “pritiska" s svojimi čustvenimi potrebami in zahtevami po varnosti, zaupanju, odgovornosti, predanosti in zavezanosti lahko prebudijo težki občutki krivde in slabe vesti, sramu, zapuščenosti ali “izdaje" njegove mame zaradi čustvenega incesta nad sinom. Moški se takrat lahko zopet počuti kot majhen otrok in skozi te pritiske njegove ženske podoživi občutke strahu pred prizadetostjo ali izdajo, zmerno do močno anksioznost, jezo in celo močan bes ter sovraštvo, ki ga projecira na svojo partnerko, čeprav vsi ti občutki nimajo veliko veze z njo. Če med tem ne zna ločiti, ga lahko “neprimerno” vedenje njegove ženske ter izražanje njenih potreb in čustvenih stanj ohromi, če ni znal materi postaviti zdravih mej v njem sproži sovraštvo do žensk in se odzove nasilno ali pa od tega “pritiska” zbeži ter se umakne, ker nima dovolj čustvene zrelosti, da se sooči s tem, kar ga moti, “ogroža" ali obremenjuje.
Podobno pa npr. ženska, katere oče je bil materi nezvest, jo je varal z drugimi ženskami ali pa je mamo zapustil ter bil čustveno odsoten, očetu ne more zaupati, saj ne glede na to, kako dobro to oče skriva, ona kot njegov otrok to zelo dobro čuti. Zaradi nezaupanja do svojega očeta posledično ne more zaupati svojemu partnerju kljub temu, da je njen partner drugačen, je ne vara in ji ne daje niti najmanjšega razloga, da mu ženska ne bi mogla zaupati. Svoje nezaupanje do prve moške figure tako projecira na svojega partnerja, kljub temu, da ti občutki niso njeni, ampak so občutki njene mame, ki jo je mož varal ali jo je zapustil.
Ko / če se odločimo za terapijo, naj ta poleg pogovorov s terapevtom vključuje tudi delo s telesom, saj so vsi ti občutki, ki so nastali v otroštvu, shranjeni tam. Samo zavestne razlage, knjige in poslušanje podkastov nam seveda lahko da veliko razumevanja, zakaj smo tako, kot smo, vendar pa je le poglobljeno delo s telesom in naslavljanje podzavestnih vzorcev ter občutkov iz telesa način, da te občutke začutimo, jih povežemo s situacijami, kjer so se rodili in ne s tistim v sedanjosti, ki to občutke sprožajo.
Če se torej res želimo “ozdraviti”, je potrebno delo s telesom ter ga vedno bolj povezovati z desno možgansko hemisfero, ki je tista, ki se odzove, ko smo pod pritiskom. Ob tem pa se je potrebno tudi zavedati, da lahko šele z dvigom čustvene zrelosti te občutke izrazimo na zrel, primeren ter učinkovit način, ter da samo odpuščanje za to, kar se nam je v otroštvu zgodilo, še ne prinese miru v telo. Odpuščanje je namreč konstrukt zavesti in ne telesa; za telo je pomembno zgolj spremenjeno vedenje ljudi, kar pa lahko dosežemo edino z jasnim izražanjem tega, kar čutimo v sebi ob njihovem za nas neprimernem in neodobrovajočem vedenju.
Ko pa na ljudi začnemo vplivati z našimi spremenjenimi podzavestnimi čustvi, pa se marsikdo od nas odmakne, saj bi to pomenilo, da bi se tudi sam moral spremeniti - to pa je žal nekaj, česar si večina ljudi ne želi, saj zahteva poglobljeno delo na sebi in stik s tistim, kar boli.
Šele ko si tisto, kar nam bolečino povzroča, dovolimo začutiti, šele takrat lahko tisto pozdravimo.
