(R)evolucionarna duhovnost!

Kadar izkušamo lepe čase, takrat smo prepričani, da je to srečno življenje. Vendar pa v resnici sploh ne vemo, kaj sreča resnično je. Trenutke momentalnega udobja tako napačno zamenjujemo za pristno srečo, pri tem pa hodimo po popolnoma napačnih poteh.
Saj se še spomnimo, kaj se zgodi vedno, ko ti trenutki minejo? Ostane namreč samo streznitev in razočaranje..

Tako ženske, kot tudi moški smo žrtve pogojevanja in to se dogaja pravzaprav že od rojstva naprej. Od prvega trenutka, ko vdihnemo zrak v svoja pljuča, živimo pravzaprav nezavedno in smo popolnoma odprti ter dojemljivi za vse, kar dobivamo od okolice. In prva naša okolica je - naša družina.
Te izkušnje, ki se jih večina od nas v zavestnem stanju niti ne spomni, pa polnijo našo podzavest, saj smo takrat odprti za vse, kar pride v nas od zunaj. Pa ne samo tisto, kar nam je bilo izrečeno, predvsem tisto, kar nam je bilo pokazano. Niti pa niso bile samo besede tiste, niti samo dejanja, temveč vibracija oz. energija, ki je bila k vsemu temu pripeta.
Vse to močno določa in odraža, kdo in kaj bomo postali ter močno vpliva na našo prihodnost. Smer našega življenja v mladosti ter kasneje v odrasli dobi je pravzaprav že zarisana od naše zibelke naprej. Prepričanja in vzorci, proti katerim se celo življenje bojujemo in jih skušamo preseči - seveda, če si jih upamo priznati, da niso prava, pa nas omejujejo tako močno, da življenja sploh ne znamo zaživeti.

Nezavedni samih sebe tako živimo v stanju hipnoze in sanjamo. Vse naše misli, naši občutki, naša prepričanja ter emocije so v veliki meri pogojene pravzaprav od zunanjega sveta. Sveta, ki časti ego, zunanje dosežke, slavo ali denar in prezira duhovno rast.

‍

‍Kdo pa si danes, če si srečen brez razloga? Če si srečen samo zato, ker je zunaj lep dan in ker si se dopoldan, ko so morali biti drugi v službi in garati, da odplačajo kredit, skopal v reki. Kdo zaboga pa misliš, da si..?‍

Pomemben (za njih) si šele takrat, ko ti okolica da ''tisto'' priznanje. Tisto priznanje v obliki dobre službe in plače in nove hiše in velikega avta in v obliki družine, ki na zunaj izgleda že kičasta, znotraj pa se partnerja niti pogovarjata ne več, kaj šele, da bi skupaj jedla ali spala. Tisto priznanje, ki je po tradiciji še sprejemljivo in ne sega ven iz povprečja. Kajti v tistem trenutku, ko stopiš ven iz okvira, pokažeš drugim, da je to mogoče. Da je sanjati dovoljeno. Vendar namesto, da bi bili ljudje za tebe veseli, te potegnejo nazaj. Ker si drugačen od njih. Ker nisi povprečen in si upaš pogledati ven iz škatle.
Se opravičujem, iz kakšne škatle neki..? Saj takrat spoznaš, da škatle sploh ni.

Ker misliš, govoriš ter delaš drugače od njih in jim kažeš, da so verjetno vsa ta leta malce v zmoti živeli .. takrat ljudem kažeš ogledalo. In veliko lažje se je jeziti nad tistim, ki ogledalo postavlja, kot pa spremeniti odsev. In tako popolnoma odsotni ter odtujeni od našega notranjega vodstva, delujemo impulzivno in se ujamemo v katerokoli zunanjo dramo, ki nam jo pripravljajo drugi.

‍

‍Zunanjost je danes za sodobnega človeka bolj pomembna, kot notranjost. In četudi je znotraj vse gnilo, je važno le, da se sveti na zunaj.‍

Da bi si pridobili druge na našo stran, nosimo maske in se pretvarjamo, da smo nekaj, kar sploh nismo. Skušamo biti mi, ampak nam to ne uspe - saj sploh ne vemo, kdo smo. Persona non grata. Da, ampak za sebe.. Zato smo nekaj drugega .. nekdo, ki pa je popolnoma napačen (in drugačen) od naše prave narave.
Živimo samo še skozi materialni svet in smo nanj (pre)močno navezani. Navezanost na stvari (in tudi na ljudi) je tista, ki nas od SEBE samo še bolj oddaljuje in nas potiska proti dnu. Sami sploh ne znamo več biti. Kamorkoli pogledaš, vsem se vedno mudi. Če pa ljudi vprašaš, zakaj tako hitijo ter zakaj si ne upajo biti sami, pa vidiš samo strah v njihovih očeh. Sami sebe pa še naprej slepijo.
Tako močno se oklepamo ljudi in stvari, predvsem pa naših prepričanj, pa čeprav nam ne služijo, ker se bojimo izgube. Tako dolgo se jih oklepamo, dokler naše roke (in srce) ne začnejo krvaveti. Iz obupa in strahu jih ne izpustimo, saj bi v nasprotnem primeru ostali brez nečesa, kar nam je bilo poznano - pa čeprav nas že dolgo časa boli. (Po)trpimo in v tem samouničujočem vztrajanju ne zmoremo videti odgovora, ki je - izpusti.
Potem ljudje iščejo srečo spet zunaj in upajo, da sreča naslednji dan pride. Zopet z novim avtom morda, z novim projektom ali službo, z novim partnerjem. In kmalu je jutri tu, a sreče še vedno nikjer. Ves čas se sreča odmika, ker se odmikamo mi pravzavprav od nje.

‍

‍Kje mislite da je? Odvrzite iluzije, v sebi jo najdete.. Le vase poglejte. Si upate?‍

Interes družbe pa je malce drugačen od tega, kar tukaj pišem. Saj če bi ljudje našli srečo v sebi, potem ne bi več potrebovali vsega tega sranja, ki umetelno zapolnjuje njihova življenja od zunaj. Za eno uro morda, lahko tudi za cel dan. Morda za mesec dni, lahko tudi za celo leto. Vse dokler se hišica iz kart ne sesuje. Pa tudi takrat še vedno ne vidimo in ne dojamemo, da je čas za vpogled in odmik v sebe. Zunanjost nam tega ne pusti, ker če bi začel gledati vase in srečo v sebi iskati, potem te družba začne zavračati.
Takrat nisi več takšen kot oni. Ampak tega se nikar ne boj, mar ne vidiš, da so vsi isti?

‍

‍Bodi ponosen na to, kar si. In zlezi na vrh sveta in glasno zavpij..‍

Danes me to, kar vidim vsak dan v družbi, več ne žalosti. In razumem, da je potreben čas, da se človek zbudi. Kajti te sanje, ta dremež, v katerem živimo vsak dan, je tako pretkan, da četudi se zbudimo, nas drugi ljudje kaj kmalu zopet potegnejo vanj.

In tega se ljudje pravzaprav bojimo - pogledati ven iz teh omejitev družbe ter okvirov razuma. Bojimo se stopiti ven iz tega zapora, ki si ga ustvarjamo sami in v katerem ostajamo prostovoljno, čeprav so vratca kletke na široko odprta. Bojimo se zazreti vase - v tisto, kar je v nas resnično.

Bojimo se zazreti v nebo, v svoje sanje - saj bi nemara en dan lahko poleteli in tudi sanje bi se nam lahko uresničile. Kaj pa potem?
Bojimo se lastne sreče, bojimo se svobode, ker ne vemo, kaj bi z njo. Tisti, ki pa se odloči biti srečen in svoboden, kljub vsemu, kar ga družba tako vneti uči, pa mora biti prekleto pogumen, saj ve, da bo za svoje življenje, za vsako svoje dejanje moral prevzeti odgovornost v svoje roke in da mu bo družba to srečo in svobodo ves čas skušala odvzeti.

‍

‍Saj družba ni srečna...‍

Žal pa se družba ne zaveda, da je naprej potrebno videti v sebi vse tisto, kar tako zelo želimo videti v svetu zunaj sebe. Vse stvari, vse okoliščine, prav vse, kar se pojavlja zunaj nas, pa je samo odsev tistega, kar je znotraj nas. Saj, stvarstvo se nikdar ne odziva na tvoje besede in tvoja dejanja, temveč na tisto energijo, ki je znotraj tebe.

Sedaj pa se vprašaj - ali deluješ iz strahu ali iz ljubezni..?

Ali je odgovor tak, da tvoje srce pri tem veselo zaigra, ali pa se duša joka..
Odgovor se skriva globoko v tvojih očeh - le kadar so vesele v njih odmeva tvoj smeh.