Osnove pristopa do ureditve dihanja skozi AEQ dihanje

Čas, ki ga preživljam z mojimi nečaki, mi je zelo ljub in dragocen. Takrat se vse dogaja v sedanjosti, poleg tega pa so bili trenutki z njimi do nedavnega zame edini 'prostor', kjer sem bil lahko avtentičen. Pristnost otroka namreč človeku dopušča in omogoča, da ob njih tudi sam postane pristen.

Verjamem, da ima marsikdo podobne izkušnje s tem, verjamem pa tudi, da se marsikdo ob njihovi prisotnosti nezavedno premakne iz glave(razmišljanja) v telo (občutenje). Že samo pri opazovanju otroka pri igri lahko vidimo, kako malo napora vlaga v akcijo, ki jo izvaja – zanj je vse samo igra, ki pa jo igra z vso resnostjo otroka. In če ste jih kdaj dobro opazovali, ste lahko videli, da se ne utrudijo tako hitro kot mi. Če/ko se upehajo, se za kratek čas ustavijo, si znova naberejo moči, potem pa nadaljujejo kot duracel zajčki, dokler jih močnejša utrujenost in zadovoljstvo ob njihovih ''dosežkih'' ob koncu dneva ne prisilita v daljše polnjenje baterij ob krepčilnem spancu.

Lahko bi rekli, da se otrok vede nagonsko in spontano, saj glede na to, da so otroci do nekako 2. leta v delta možganskem stanju, ne znajo dovolj dobro zavestno ločevati med tem, kar čutijo in si želijo ter med tem, kar morajo oziroma se od njih zahteva. Vedejo in izražajo se naravno in spontano in ker svojih čustev še nimajo pod nadzorom ter jih prosto izražajo, sev skladu s tem odraža tudi njihovo dihanje.

Ste kdaj opazovali otroka, kako in kam diha? In se spraševali, kje in predvsem zakajse ta naravni način dihanja v spodnji del pljuč, tako, da otrok sprosti trebuh,izgubi?
Verjetno je vsem poznan odgovor: ker so nas od šole naprej učili vertikalnega dihanja in vojaške drže telesa (prsa ven-trebuh noter), kar pa omogoča samo klavikularno dihanje; to pa je dihanje v zgornji ter srednji del pljuč z dvigovanjem ter spuščanjem ramen.

Seveda je vse to res, ampak dovolimo si pogledati še iz druge perspektive, kje in zakaj se naravno dihanje izgubi in kaj v največji meri na to vpliva. Še prej pa si poglejmo, s čim vse je dihanje povezano in kakšen vpliv ima na naš živčni sistem. In obratno.

Dihanje je funkcija avtonomnega živčnega sistema (AŽS) in nad njim nimamo zavestnega nadzora. No, seveda lahko do neke mere na dihanje zavestno vplivamo tako, da dih podaljšamo, skrajšamo ali zadržimo, vendar pri vsej kompleksnosti življenja ter hitrosti, s katero se nam stvari in dogodki odvijajo, to lahko počnemo le kratek čas. Vsekakor pa četudi bi nam teoretično to uspelo, bi se dihanje ponoči, ko zavest ugasne, povrnilo v takšno stanje, kot je stanje in počutje našega telesa. Dihanje namreč nadzoruje AŽS, na katerega močno vplivajo naša čustva in če je v nas neravnovesje med umom in telesom oziroma če se ne zavedamo ali ne izražamo čustev, ki so v nas, se bo ponoči (in tudi čez dan, ko ne bomo mogli o dihanju razmišljati zaradi stvari, ki jih moramo opravljati) dihanje odvijalo v skladu s tem.

Kadar smo veliko časa pod vplivom simpatičnega načina delovanja AŽS (kar pa je danes za večino ljudi običajno!) zaradi hitenja in nujnosti, da opravljamo stvari in rešujemo težave, dihanje postane dvodelno brez dihalne prekinitve. To pa vodi v trajno poslabšanje dihalnega cikla, ki ni samo neučinkovito, ampak na dolgi rok tudi škodljivo.

Če se vrnemo k otrokom – do spremembe dihalnega ritma največkrat pride v prvih letih odraščanja. Otroci se izražajo avtentično in na neravnovesja v okolici ter neprijetnosti v sebi opozarjajo s čustvenimi stanji in s spremembo vedenja, kar pa povzroča spremembo dihanja. Če so starši na to pozorni, otroka slišijo in so dovolj čustveno zreli, potem to njegovo nelagodje in neravnovesje uredijo – otroka učijo izražanja čustev na vedno bolj zrel način in ga pomirijo, s tem pa se umiri tudi njegovo dihanje. Če pa starši ne razumejo otrokovih potreb (po navadi zato, ker njihovi starši niso razumeli njihovih), če nimajo časa, energije, potrpežljivosti in volje ali pa skušajo otrokova čustva ustaviti na nezrel način, pa ta nesprejetost otroka od svojega starša v otroku povzroča stisko. Otrok dojame, da s svojim vedenjem in izražanjem nečesa, kar ga moti, ovira, ogroža ali omejuje, ne more doseči zadovoljitev svojih potreb ter spremembe pritiska okolja nanj, se nauči te občutke v sebi zadržati in tako na ta način spremeni svoje vedenje, namesto, da bi drugi spremenili njihovega, saj otroka ogroža. Potlačitve si zavestno ne izberejo, ampak so vanjo prisiljeni. Ker torej starši ne uredijo stresa pri otroku, česar sam še ne zna, otrok s spremembo vedenja zmanjša stres v starših, saj ga v to vodi primarni strah pred zapustitvijo. Tega pa si otrok ne more privoščiti.

Posledica ne izražanja čustev se kaže v čustvenem vzorcu telesa otroka (in kasneje odraslega) tako, da zategne ali napne mišice obraza, vratu, ramen, prsnega koša in trebuha, saj je to njemu edini poznan in naraven način, da čustva zadrži v sebi.  To seveda negativno vpliva na otrokovo spontano izražanje, saj telo postane togo in napeto, predvsem pa se to močno pokaže pri dihanju, saj zaradi napetosti trebušnih mišic trebušna stena ni sproščena, kar pa trebušni diafragmi otežuje pomik navzdol – posledica je slabši ter plitkejši vdih in zmanjšana možnost življenja v polnejšem potencialu ter izražanja čustev.

S pomočjo AEQ vaj se učimo najprej prepoznati, občutiti ter odpravljati napetosti v kronično zakrčenih mišicah, poleg tega pa z AEQ dihanjem ponovno lahko uskladimo neskladnosti med umom in telesom, kar pa je pogoj za pravilno trodelno dihanje. S povečevanjem zavestnega nadzora nad to avtonomno funkcijo ter z višanjem urejenosti dihanja pa lahko učinkovito vplivamo na vnašanje premora v dihanje. Dihanje sčasoma postane bolj umirjeno, učinkovito ter uravnovešeno, kar pa vpliva na večjo avtentičnost, spontanost, boljšo zmožnost izražanja predvsem močnejših čustev ter urejanja stvari, ki za nas niso dobre.

Urban Urbanc
Učitelj AEQ metode® 2. stopnje, AEQ dihanja® 1. stopnje in AEQ odnosov® 1. stopnje
(samorefleksija članka iz učbenika za učitelja AEQ dihanja, avtorja Aleš Ernst in Vesna Cijan)