Moški vedno bolj postajajo copate

Urban Urbanc deluje na področju osebnostne rasti in v prvi vrsti preučuje partnerske odnose. Hkrati je diplomirani profesor športne vzgoje, nutricionist ter bivši fotomodel in maneken.

Prelomne preizkušnje so ga vodile do spoznanja, da ga je skozi večji del dotedanjega življenja vodil ego ter da je v njem veliko strahov, ki ga ovirajo pri napredovanju. S tem, ko je sam napredoval v duhovnem razvoju, je ozavestil tudi načine, kako lahko pomaga drugim. Danes tako organizira delavnice, predavanja, programe ter piše knjige s področja avtentičnega načina življenja, partnerskih odnosov, moške in ženske energije ter prebujene spolnosti.

V intervjuju nam je zaupal svoj pogled na vlogo moškega in ženske v partnerskem odnosu ter izzive, s katerimi se pari v zadnjem času pogosto srečujejo. Razložil je, kako lahko napačna vzgoja privede do tega, da je moški preveč odvisen od svoje mame, ter pojasnil, kaj je pravo bistvo spolnosti.

‍

Dejali ste, da ste na pot osebnostne rasti zavestno stopili po tem, ko ste doživljali nekatere večje življenjske preizkušnje. Nam lahko zaupate, za kaj točno je šlo? Katera je bila tista prelomna točka, ki vas je napeljala na to, da se podate na pot raziskovanja in izboljševanja samega sebe? Kateri so bili prvi koraki, ki ste jih naredili v smeri osebnostne rasti?

V življenju sem imel kar nekaj močnih preizkušenj in vsaka me je na nek način zaznamovala. Danes vse, kar se mi je zgodilo, dojemam in razumem kot priložnost za rast in grajenje, predvsem pa za še bolj avtentično izražanje sebe in tega, kar sem pod vsemi temi maskami in vlogami. Prelomna točka je bila zagotovo izguba lastne identitete v partnerskem odnosu ter spoznanje, da je bil predvsem ego tisti, ki me je vodil skozi življenje.

Na poti, na katero sem se kasneje podal, sem se lotil spoznavanja sebe, odstranjevanja škodljivih navad, razvad ter distrakcij. Nekoliko sem se osamil in se posvečal rednemu delu na sebi. Začel sem se posvečati pisanju in prakticiranju vsakodnevne duhovne prakse. Na tak način sem vse bolj prihajal v stik s svojimi občutki in čustvi. Poleg tega sem se začel ukvarjati s stvarmi, ki so me veselile, pa sem jih prej potiskal na stran.

‍

Bi lahko rekli, da se do določene mere še vedno osvobajate od ega in strahov, ter če ja - na katerih področjih?

Ne poskušam se osvoboditi ega ali strahov, saj menim, da je to iluzija. Ego in strah sta namreč po mojem mnenju pomembna igralca v življenju posameznika, vendar je od nas odvisno, ali igrata glavno ali stransko vlogo. Od nas je odvisno, v kolikšni meri se ju zavedamo in v kolikšni meri jima dovolimo, da vplivata na naše življenje. Pomembno se mi zdi, da ozavestimo, kdaj in predvsem na kakšen način delujemo iz stanja ega ali strahu. Vsakodnevno delam na dvigovanju svojega zavedanja ter se trudim, da ne reagiram iz bolečine in ranjenih delov sebe. Prizadevam si, da prihajam v stik s svojo pravo naravo. Največ preizkušenj nam sicer ponujajo odnosi; osebni, intimni, znotraj družine in poslovni.

‍

Na svojih predavanjih in delavnicah pogosto obravnavate tematike, ki se nanašajo na odnose med moškimi in ženskami. Na kakšen način naj bi po vašem mnenju moški v partnerskem odnosu na zdrav način izrazil svojo moškost, ženska pa svojo ženstvenost, da lahko med njima vlada prava polarnost in harmonija?

Res je. Odnosi med moškimi in ženskami so v teh časih na veliki preizkušnji. Veliko je tiščanja glave v pesek in delovanja na star način, ki nikomur ne prinaša zadovoljstva in izpopolnjenosti, zato se mi zdi nujno, da se o tem pogovarjamo.

Menim, da bi morali moški v večji meri delati na tem, da pridejo v stik s svojimi čustvi in ranami, ki so jih bili deležni v otroštvu. Zavedati bi se morali, da se prava moškost ne kaže le skozi zunanji uspeh, denar in mišice, temveč gre bolj za preplet poguma, topline, moči, zaščite, sposobnosti poslušanja ter vodenja ženske in nudenja čustvene varnosti. Ženska si želi imeti ob sebi prisotnega in zavednega moškega.

Ženske so v tem svetu moškega ekonomskega principa ter v pretirani želji po samostojnosti in samozadostnosti nekoliko pozabile na svojo pravo naravo ter s tem zanemarile občutenje svojega telesa. Velik poudarek dajejo razumu, kar je danes sicer nujno za dosego kariernega uspeha, vendar tega ne bi smele narediti na račun svojega srca, ki hrepeni po povezanosti in ljubezni. Zato je dobro, če ženske ponovno najdejo stik s svojim telesom in intuicijo ter se naučijo izražati svoje primarne občutke.

‍

Veliko govorite tudi o napakah, ki jih ženske delajo pri vzgoji svojih sinov, zaradi česar se ti ne razvijejo v 'prave' moške. Katere so torej tiste bistvene?

Te t.i. napake so rezultat vzgoje, ki so je bile te ženske deležne v svojem otroštvu. Vzorci iz primarne družine se samo ponavljajo in prenašajo naprej. Prav tako je vedno več žensk, ki samostojno vzgajajo otroke. Ob razvezah se večino otrok dodeli materam, s čimer se načrtno ukinja lik očeta, katerega funkcija je pri otrokovi vzgoji prav tako pomembna kot lik mame. Mati sina namreč ne more naučiti moškega načina čustvovanja in delovanja. Ker ob sebi nima partnerja, čustveno uteho pogosto išče preko naslednje moške energije v družini. Tako se lahko zgodi, da sina priklene nase.

Ker sin na podzavestni ravni čuti materino žalost, jezo, razočaranje in hrepenenje, ji seveda skuša pomagati. Tako zadovoljuje njene potrebe in želje, namesto da bi poskrbel za svoje. Ko taki moški odrastejo, v življenju pogosto nimajo prave usmeritve, ne vedo, kdo so in kaj si želijo, imajo težave z izražanjem sebe in tistega, kar jim je pomembno, ter si prizadevajo zgolj ugoditi ženskam.

Premalo so odločni, nimajo občutka zase, ne sprejemajo svoje moškosti ter zdrave seksualnosti. Naredijo tisto, kar se od njih pričakuje, namesto tistega, kar se jim zdi prav. Ne znajo biti jasni in direktni ter izražati tistega, kar čutijo. Poleg tega tak moški ne zna odločno postaviti zdravih mej, saj se boji, da bo s tem prizadel svojo partnerko, ki pa v bistvu igra vlogo njegove mame.

Temu pravimo čustveni incest mame nad njenim sinom in taki primeri so precej pogosti. Seveda za to ne krivim mam. Očetje nosijo pri tem velik del odgovornosti, saj se umikajo pred ženskimi čustvenimi stanji. Namesto da bi sprejeli partnerko in ji nudili varnost, jo potiskajo stran. Namesto da bi pogledali vase in naredili nekaj na sebi, se zatekajo v šport, pretirano delo, pornografijo, alkohol ter v druge opojne substance.

‍
Na vas se obračajo številni posamezniki, ki imajo težave v partnerskem odnosu. Katere težave na tem področju po vaših opažanjih prevladujejo v zadnjih letih?

Največ težav opažam pri razumevanju partnerjevih želja in potreb, saj moški in ženske govorimo različna jezika. Moški ženske potrebe, želje in zahteve pogosto dojemajo kot 'tečnarjenje', pritisk ter kratenje osebne svobode, pri tem pa ne razumejo, da ženske s tem samo izražajo njihovo pomanjkanje prisotnosti in zavesti. Moški se prav tako pritožujejo, da so ženske postale brezsrčne in brezčutne ter da postajajo vedno bolj neodvisne, samozadostne, tekmovalne in možate, kot take pa moškim niso več privlačne.

Ženske se po drugi strani pritožujejo, da so moški postali preveč šibki, mlačni in negotovi v svoji smeri in nameri. Premalo so predani svojemu pravemu namenu in partnerskemu odnosu. Zaradi tega so pogosto izgubljeni v življenju. Vedno bolj postajajo 'copate', ki žensk ne znajo več voditi.

‍
V nekem intervjuju ste dejali, da je stanje v Sloveniji na področju spolne vzgoje katastrofalno. Zakaj tako menite? Kaj je tisto, kar bi bilo treba spremeniti na tem področju, da bi se situacija izboljšala?

Ne le da je situacija katastrofalna, temveč spolne vzgoje kot take v Sloveniji sploh ne poznamo. Mladi se s spolnostjo spoznavajo skozi pornografijo in s tem 'znanjem' vstopajo vanjo. Zgledujejo se po pornografskih filmih, v katerih je ženska predstavljena zgolj kot objekt za doseganje potešitve in sprostitve moškega, edini cilj odnosa pa je orgazem. Tako ne dobijo nobenega znanja o tem, da je prava spolnost dejansko pot ljubljenja, medsebojnega zaupanja in predajanja drug drugemu.

Vse se začne v družini, zato bi morali biti starši prvi, ki bi otrokom predstavili, kaj je spolnost. Pa ne zgolj v smislu varnega seksa in zaščite, temveč predvsem na način, da ta tematika ne bi bila več tabu tema v našem prostoru; da bi se začelo na spolnost gledati kot na nekaj lepega, naravnega in normalnega. Menim tudi, da bi morali te tematike vključiti v vzgojno-izobraževalne procese.

Kako se spolnost med dvema duhovno razvitima partnerjem razlikuje od tiste klasične, ko gre v prvi vrsti za zadovoljevanje medsebojnih potreb?

Moja kritika žal leti na cerkvene ter nekatere druge institucije, ki na spolnost gledajo samo z vidika zagotavljanja potomcev. Spolnost se obravnava zgolj kot biološko potrebo ljudi, ne pa tudi kot telesno in duhovno povezovanje dveh oseb. O tej močni spolni energiji nimamo pojma in ker je ne razumemo, jo zatiramo, kar ima lahko številne negativne posledice. Duhovna spolnost je najvišja oblika izražanja ljubezni med dvema osebama, ki se spoštujeta, cenita in ljubita. Pa ne samo telesno, temveč predvsem na dušni ravni.

‍
Po čem se najbolj spominjate svojega otroštva? Kakšno popotnico za kasnejše življenje vam je dalo?

Če bi me to vprašali pred nekaj leti, bi vam odgovoril, da je bilo moje otroštvo lepo. Vendar pa bolj kot spoznavam sebe in bolj kot navezujem stik s svojim telesom (v katerem je shranjeno vse, kar se mi je kdajkoli zgodilo), bolj ugotavljam, da je v meni veliko travm. S tem nimam v mislih samo groznih trenutkov, ki sem jih doživel. Travma namreč ni le to, kar se nam je zgodilo, temveč tudi tisto, kar bi se moralo zgoditi, pa se ni.

Danes nikogar ne krivim za te izkušnje, se pa zavedam, da je vse to močno zaznamovalo moje življenje in odnose. Seveda je zdaj odvisno od mene, kaj bom s tem storil ter ali bom vsem tem dogodkom dopustil, da me določajo tudi v prihodnje. Danes gledam na vse to kot na dar, priložnost za rast ter možnost, da te stvari ozavestim in jih ne prenašam naprej po svoji liniji. Prepričan sem, da v vsakem trenutku vsak dela tako, kot misli, da je prav. Ni smiselno kogarkoli kriviti, temveč prevzeti odgovornost za rane ter jih videti kot priložnosti, da se osvobodimo teh okov in zaživimo v polnosti.
‍

Ste sami trenutno v partnerskem odnosu?

Trenutno ne.
‍

Kaj v zvezi s partnerstvom najbolj pogrešate?

Najbolj pogrešam bližino, iskrene pogovore, skupno načrtovanje prihodnosti, skupna potovanja in izlete ter dotike in podporo, ki jo lahko ženska ponudi moškemu.