Moški brez ženske nikoli ne bo cel in ona brez njega nikdar popolna

Vsi, ki moje zapise spremljate že nekaj časa, dobro veste, da žensko postavljam na piedestal. Pa tega ne počnem zato, ker bi ženskam rad laskal ali pa ker bi iskal njihove potrditve ali, bog ne daj, všečnost. To počnem zgolj zaradi tega, da bi se ženska prebudila, dojela, da je vredna in se znova spoštovati, ceniti ter se ljubiti začela. In da k sebi (ter v sebe) moškemu, ki spi ter ostaja v svojem egu, ne bo več dovolila.

Danes se ljudje sploh ne zavedamo, kdo kot bitja smo.
Kako veličastni ter dragoceni smo ter kakšne moči se skrivajo znotraj nas. Življenja niti slučajno ne živimo v polnem potencialu. Izgubljamo se v poplavi informacij ter sploh ne dojamemo, da smo le produkt družbe, vzorcev ter prepričanj, ki jih je nekoč nekdo ustvaril - mi jim le slepo in pridno sledimo in se niti ne sprašujemo, ali je vse to, kar smo in kar mislimo, da vemo in kar živimo, resnično. V to preprosto verjamemo, saj če v to ''resnico'' malce podvomimo, potem začnemo iz družbe izstopati, postajamo drugačni, nismo več normalni - postanemo izobčenci. Tega pa seveda ne želimo, saj vso našo moč, namesto v sebi - zunaj nas dobimo.
Kadar pa zunanjost obstajati preneha, kje naj potem to moč dobimo?

Odnosi med ljudmi (na vseh področjih) postajajo vedno bolj površinski in to vedno bolj zaznamuje naša življenja. Še posebej pa se to pozna v partnerskih razmerjih. Današnja družba je na žalost tista, ki velikokrat določa, kakšni so (ali naj bodo) ''pravi'' odnosi med partnerji. To videvamo po revijah, na televiziji, na socialnih omrežjih in tem skrivljenim ter umetnim ponaredkom družbe skušamo slediti in se z njimi poistovetiti.

‍

‍Pa nas takšni odnosi res osrečujejo? Saj takrat sebe najbolj izgubljamo..

‍In ker tega ''ideala'' nikdar ne moremo doseči, skušamo le še bolj vsemu temu, kar je zunaj nas, slediti.
Le vase se več ne upamo ozreti - čeprav se vsa modrost in resnica skrivata tam.‍

Tudi v tretjem tisočletju žal še vedno skušamo slediti moškemu principu, čeprav je v zgodovini človeštva povzročil (ter še vedno povroča) veliko hudega. Pa ne samo vojn, prelivanja krvi ter kazanja fizične (pre)moči, ampak predvsem zanikanje ter zaničevanje ženskega principa in njenega načina, kako ljubiti.

Moški je v davnini ženski povzročil mnogo slabega in s tem jo je oropal njene prave moči. Zato se ženska danes z moškim skuša primerjati na edini način, ki ji je poznan - s tekmovanjem, saj se želi preko moškega preliti ter si ga podrediti. In ker tega ni mogla moškemu storiti, je to storila njegovemu sinu - kastrirala ga je in mu tako odvzela njegovo moškost. Pri vsem tem pa se ne zaveda, da moškemu nikdar ne bo enaka in niti mu ne bi smela biti, saj se njena moč skriva popolnoma drugje.

‍

‍Ženska je Boginja! Pa se tega zaveda?‍

Danes so v ospredju predvsem tiste ženske, ki so močne in uspešne v karieri ter imajo poleg tega vse pod nadzorom tudi doma. Od današnjega moškega ženska postaja močnejša fizično in prav tako mentalno (od njega zmore več na mnogih področjih), njena največja napaka pa je, da skuša moškega zasenčiti ter mu dokazati, da je od njega boljša. Vse lepo in prav, ampak ''moderna ženska'' je zgrešila način, kako svoje sposobnosti s svetom deliti. In namesto, da bi iskala zadovoljstvo v stvareh, ki se pritičejo ženske narave, se skuša nad moškega povzdigniti ter ga premagati. In tudi vedno dobi, kar si želi.
In žal veliko sodobnih žensk danes s svetom (in s partnerjem) manipulira.
In namesto, da bi resničnemu ženskemu principu sledile ter ga postopoma vnašale v svet - nežno, čuteče, ljubeče, toplo,.. raje uporabljajo ter izrabljajo svojo toplo vagino za popolnoma nekaj drugega, kot je v resnici namenjena.

‍

‍Moderna ženska je žal popolnoma izgubila stik s samo sabo‍

Svoja hrepenenja je ženska potlačila globoko vase in čeprav prihaja obdobje, ko se je zopet pričela iskati, sebe išče tam, kjer ona ni doma - v sebe se še ni potopila.

Ženska se žal še vedno ne zaveda te moči, ki jo kot Boginja ima.
Ona daje rojstvo novemu bitju - kot daje rojstvo Stvarstvo novi zvezdi.
Ona je stvarnica v božji podobi in vse, kar je manj od čaščenja nje, je žalitev za Boga.
Če bi ženska svojo moč poznala, se ne bi nikdar sprijaznila z manj, kot pa danes večina žensk (žalostno!) ima.
Sebe bi častila, se cenila, spoštovala ter se ljubila. Šele tako bo k sebi priklicala tistega, ki ji bo vse to vračal.

Moški brez ženske nikdar ne more spoznati Boga, ona brez moškega nikdar ne bo popolna. Ona je tista, ki življenje ustvarja, ona je tista, k novemu dih da.
In če bi se zavedala, da je njeno telo sveti tempelj, bi se v spolnosti samo še izbranim predajala.
Vendar je ženska prestrašena in njena moč ji je odvzeta - šele s prebujenim ter zavestnim moškim ji bo znova povrnjena.
Takrat bo šele dojela, kdo ona sploh je in ko se to zgodi, takrat se nebo odpre.

V ženski je nabrane veliko jeze in žalosti in tega prezira do moških izraziti ne zna. Vendar pa dokler vseh teh čustev iz sebe ne bo izpustila, ta združitev z njim ne bo mogoča. Ženska sama sebe tlači in se skriva za masko uspešne, finančno preskrbljene ter vsem všečne karieristke, znotraj nje pa joče majhna punčka, ki si želi samo pozornosti in potrditve.
Želi si le njega, v čigar objemu se bo znova varno počutila, ob katerem bi se lahko od gledališča življenja malce odpočila ter ga z vsem srcem ljubila.

‍

‍Pa si bo ženska njegovo ljubezen sploh še dovolila?‍

Ženske sebe tlačijo in svoje spolne energije ne izrazijo, saj se bojijo, da ne bodo sprejete, niti razumljene. Zato se raje tiho prilagodijo, čeprav znotraj sebe močno trpijo. In ker ne znajo ter ne želijo biti same, raje v bolečih razmerjih vztrajajo.
Njena fizična potreba po spolnosti že tisočletja ni potešena, zato sploh ne zna več izbrati za sebe tistega moškega, ki bi v njej to največjo naslado življenja lahko prebudil. Saj išče, tako kot on, samo še fizično potešitev in pet sekundni orgazem.
In lahko je srečna, če ga moški pred njo ne doživi, saj se v nasprotnem primeru žal igra konča tudi za njo.

Ker ženska ne išče več moškega, ki bi jo odprl duhovno, ki bi ji pomagal znova odkriti njeno spolno ustvarjalnost in ki bi prebudil njene speče fantazije ter ji pomagal, da se znova poveže sama s sabo, izgublja veliko svoje moči, saj po takšnem moškem ves čas znotraj sebe hrepeni. Vendar pa niso ženske tiste, ki so ''krive'', one le sebi niso sledile in so se voditi pustile - saj so bile fizično šibkejše.
Tako so sebe izgubile.

Moški pa je bil tisti, ki je na svoja čustva pozabil, si ni več jokati dovolil ter v sebi vse občutke potlačil. Vendar pa je le ženska tista, ki lahko ponovno njegov srčni center odpre.
Le ona lahko v njem sproži ljubezen ter mu pomaga, da sam sebe spozna, se izrazi ter se ženski v polnosti preda.
Če si bo moški znova dopustil čutiti in izražati tisto, kar je v njem .. če si bo dopustil ženski znova zaupati in če bo uspel preseči svoje boleče vzorce cankarjanske matere vseh tistih žensk, ki samo mislijo, da so boginje, šele takrat bodo moški dojeli, da s čaščenjem ženske ne častijo samo Nje, temveč častijo življenje.

In le tisti moški, ki si bo to upal preseči in ki se tega zaveda .. le moški, ki si bo dovolil izjokati vso bolečino, ki je v njem ujeta ter si dovolil biti pred svojo žensko ranljiv - le tisti se bo uspel prepustiti tej mogočni sili, ki spi v njem, okoli njega ter v vsem, kar daje življenje. Če se bo moški ženske zbal, se prestrašil bolečega dela sebe ter še naprej iz ega deloval, potem bo za vselej ostal na drugi strani prepada, ki se bo med njima samo še povečeval.

Če pa bo moški zavesten svojega ranjenega dela sebe in svojega ega in če bo žensko sprejel kot prijateljico in ne kot sovražnico, proti kateri mora za premoč tekmovati, potem se bo tej energiji ljubezni predal. Takrat bo zopet našel samega sebe in postal to, kar moški v svojem bistvu je - modrost, vrlina, vodstvo, moč, znanje, pogum.

In le s tem bo ustvaril sveti prostor, kjer se mu njegova ženska lahko v polnosti preda. Le takrat bo ta vrnitev nazaj k Njemu .. nazaj domov - k Bogu - možna za oba.