Moška in ženska stran

Ljudje smo socialna bitja; smo bitja odnosov. Le skozi odnose lahko spoznamo sebe, predvsem pa skozi odnose sebe delimo. V to nas v osnovi sili že nagon, zakon časa in zakon o nadaljevanju vrste, kar omogoča prenos življenja v prihodnost v obliki otrok. Odrasla in dovolj čustveno zrela oseba naj bi svojo notranjo (ne)uravnovešenost uravnovesila v bivanju z nasprotno (ne)uravnovešeno osebo nasprotnega spola in tako skozi odnos dosegla določeno uravnovešenost in večjo urejenost, ki naj ne bi bila zgolj začasna, ampak naj bi z leti postajala vedno bolj učinkovita. To pa je tudi recept za večjo privlačnost, ki dvema omogoča boljše soočanje s težavami, ki so vedno del življenja in lepši odnos.

‍

Iz lastne izkušnje pa lahko rečem, da je nasprotje od tega – samost – odličen recept za nastanek kroničnih težav, saj moški sam nikoli ne bo zmožen ustvariti boljšega življenja za sebe (ne vidi v prihodnost in se ne zna ustaviti) in ženska nikdar ne bo izpolnjena brez moškega, saj težje vpliva na okolje ter na tisto, kar jo moti, ovira, ogroža ali omejuje. Nekaj časa sicer lahko oba animirata njun ženski in moški pol, vendar s tem kršita zakon časa in ravnovesja ter zaradi neupoštevanja njunih primarnih funkcij negativno vplivata na njuni strukturi, kar pa povečuje nastanek kroničnih težav.

‍

Naj razložim.

‍

Funkcija moškega telesa je namenjena usmerjanju agresivnih čustev v okolico. Na to kaže struktura njegovega telesa (narobe obrnjena piramida), saj je bistveno širši (in močnejši) v ramenskem obroču in tako preko rok in glave lažje ureja kaos v okolici ter svojo družino varuje pred nevarnostjo. Zgornji del njegovega telesa tako poveča možnosti vpliva na okolico, saj v tem širokem naboru lahko na različne načine posega v prostor, vendar pa njegov ozek spodnji del poveča možnosti zaletavega, vihravega, nestabilnega in nepreudarnega vedenja, saj nima takšnega stika s preteklostjo (se ne uči iz izkušenj, težko naredi retrospektivo svojih dejanj) kot naj bi ga imela ženska. Zaradi tega se lahko hitro znajde v pretiravanju in (pre)veliki impulzivnosti, saj je pretirano optimističen in z manj strahu.

‍

Moški prav tako primarno deluje po levi možganski hemisferi (LMH), ki se ukvarja s podrobnostmi, ne vidi celotne slike, ne zna se ustaviti, velikokrat pretirava in ne zna videti dolgoročnih posledic določenega vedenja. Kadar LMH nekaj ne paše, tisto odreže, se ne želi soočati z resnico in išče načine, kako ustvariti več pozitivnih čustev (zasvojenosti, iskanje umetnega dopamina). LMH nadzira desno stran telesa, ki pa je moška – jetrna – kar tudi razloži bolj agresivno moško vedenje.

‍

Struktura ženskega telesa pa je ravno obratna; spodnja ploskev piramide (širša medenica) nakazuje na njeno večjo prizemljenost, boljšo oporo s tlemi ter večjo povezanost z realnostjo in preteklostjo. Zaradi tega je ženska tudi bolj pesimistična, več dvomi in si zna ustvariti veliko negativnih scenarijev, saj naj bi v osnovi (pred)videla več. Ona namreč ustvarja in ohranja življenje, njena naloga pa je predvsem, da umirja, prizemljuje, zbira, ureja in razporeja. S tem pa lahko dobro spodbuja svojega moškega, ki zaradi njegovih karakteristik lažje in bolj močno vpliva na okolico – te sposobnosti namreč zaradi ožjega zgornjega dela in v osnovi manj agresivnega vedenja namreč sama nima oziroma je pri tem manj učinkovita kot moški.

‍

Ženska primarno deluje po desni možganski hemisferi (DMH), ki pa je bolj kompleksna, abstraktna in kaotična. Ukvarja se s širšo sliko in ne vidi samo drevesa, ampak celoten gozd. Ravno zaradi tega je bolj previdna, pesimistična in na življenje gleda dolgoročno, saj se s tem odpre širok spekter novih in drugačnih možnosti. Zaradi tega tudi več dvomi in bolj jo je strah, kar pa ji omogoča več premisleka in večjo preudarnost pri pomembnih odločitvah.

‍

Za dober in učinkovit partnerski odnos sta pomembna in potrebna oba. Kadar sta moški in ženska dobro povezana, dobi moški od ženske podporo pri njegovem delovanju ter vplivu na okolico, to pa žensko razbremeni do te mere, da je lahko bolj sproščena in še bolj v stiku s sabo. Tako ona moškega bolje usmerja, kar pa na dolgi rok obema omogoča boljšo prihodnost. Če moški dobro opravi svojo nalogo, s tem ženski omogoči večjo preudarnost, umirjenost, osredotočenost in previdnost, s tem pa ona moškemu pomaga, da s svojim impulzivnim, tveganim, drznim in agresivnim vedenjem odkriva nove možnosti in svoji družini zagotavlja večjo varnost ter boljše življenje.

‍

Iz teorije v prakso pa je malce težje, saj danes v svoji okolici ne vidim veliko parov, ki bi delovali odgovorno in v skladu s svojo primarno funkcijo in strukturo. Nizka čustvena zrelost, visoka SMA in SMO ljudi ohranja v iluziji, da kljub težavam, ki so očitne, tak odnos vidijo kot nekaj normalnega – pa saj imajo težave vsi! Ko pa problemi postanejo dovolj veliki, se zaradi nezmožnosti zrele komunikacije in spremembe predvsem podzavestnega dela sebe ljudje razidejo. Velikokrat tako poiščejo novega partnerja, ki je zavestno seveda dovolj drugačen od prejšnjega, a v kolikor podzavest ostaja ista in nespremenjena, se bo zgodovina zagotovo ponavljala.
Isto sranje, samo drugo pakovanje.

‍

Malokdo je pripravljen na težko delo spreminjanja podzavesti, saj zahteva veliko truda, pozornosti, časa, energije in predvsem sposobnosti soočanja s samim sabo ter s slabim in potlačenim, ki je v nas vtisnjeno preko naših prednikov, staršev, okolja in otroštva. Prevzeti odgovornost za tisto, kar se nam dogaja je pogumno, odgovorno in edino, kar nam lahko pomaga pri tej spremembi, seveda pa je za svoje stanje ali slab odnos lažje kriviti drugega. Videti kako lastni vzorci vedenja, lastna prepričanja in razumevanje koncepta partnerskega odnosa, ki smo ga opazovali pri starših, vplivajo na naše odnose, ni prijetno. Velikokrat nas tako v spremembo sebe prisilijo kronične bolečine ali kronični odnosi in takrat je to še težje storiti. Odpor podzavesti je premočan, vendar pa imamo ljudje zelo močno orodje – zavest, ki je žal ne uporabljamo prav velikokrat, saj večinoma delujemo podzavestno. In se pri tem sprašujemo, zakaj se nam to dogaja in zakaj se nam zgodovina ponavlja.

‍

Le zavest je namreč tista, ki jo moramo in jo lahko uporabimo, da z njo počasi in postopoma vplivamo na podzavest in jo tako spreminjamo. S svojo lastno spremembno pa seveda vplivamo na okolico, ki pa se ne želi spremeniti, zato moramo poleg lastnega odpora premagovati še odpor okolice, ki želi, da stvari ostanejo take, kot so. Ko z vztrajnostjo in odločnostjo vplivamo na okolico dlje časa, pa se tudi ta začne spreminjati do te mere, da se naša podzavest na to odzove. To pa je seveda izredno težko in nemogoče, če bi npr. želeli spremeniti državo ali sosesko, kjer živimo, manj težko pa je, kadar spreminjamo primarno celico – našo družino – saj subjekti v njej začnejo videvati vedno več pozitivnih in koristnih sprememb, ki jih s pozitivnimi spremembami sebe povzročamo. V kolikor pa je ta odpor še vedno prevelik, saj se zaradi spremembe podzavesti enega od partnerjev mora spremeniti tudi podzavest drugega, pa je morda celo bolje, da se odnos na določeni stopnji prekine. Prevelik odpor namreč povzroči preveliko nemoč in stisko zaradi nezmožnosti vpliva na odnos, kar pa vedno rojeva sovraštvo med partnerjema ali družinskimi člani.

‍

Urban Urbanc
Učitelj AEQ metode® 2. stopnje, AEQ dihanja® 1. stopnje in AEQ odnosov® 1. stopnje
(samorefleksija članka iz učbenika za učitelja AEQ odnosov, avtorja Aleš Ernst in Vesna Cijan)