Ljubezen do sebe

Ne verjamem, da še kje obstaja človek, ki na svoji poti osebne rasti ni najmanj 100 – krat slišal, da je najprej potrebno imeti rad samega sebe; da je najprej treba sebe ljubiti, če želimo, da bi nas ljubil kdo drug. Vsi to vemo, skoraj vsak drugi članek na temo duhovnosti ter osebne rasti o tem govori, a vendar nas je malo, ki bi sebe resnično, ampak res resnično imeli radi. Eden izmed razlogov je po mojem mnenju tudi ta, da pravzaprav sploh ne vemo, kaj naj bi to – Ljubezen do sebe – pomenilo.

Da, želimo si ljubiti sebe, saj nas danes vse duhovne knjige tega učijo, vendar nas dejanja (ali nedejanja) drugih pri tem ustavljajo. Svojo ljubezen do drugih nezavedno pogojujemo – ''ko me boš ljubil ti, te bom ljubil jaz..''. Vendar pa šele ko začnemo brezpogojno najprej ljubiti sebe, lahko to ljubezen, ki je od nekdaj v nas, delimo tudi z drugimi – brez da bi karkoli pričakovali nazaj. In dokler nismo sposobni ljubiti sebe in sebe sprejemati točno takšne, kot smo, ne bomo sposobni ljubiti drugih. S tem pa bomo tudi drugim sporočali, kako naj z nami ravnajo in kako naj se do nas obnašajo.

Ljubiti sebe točno takšne, kot v tem trenutku smo – z vso temo in bedo in bolečino in t.i. ''negativnimi'' čustvi ni lahko, vendar nam šele to zavedanje, da smo tudi to mi – svetloba in sence – pomaga najprej sebe sprejeti in vse te ''temne'' dele nas samih objeti, ozdraviti ter jih v ljubezni izpustiti. Vendar si jih naprej moramo priznati.

Časi niso najlažji in vedno več ljudi se srečuje s takšnimi ali drugačnimi situacijami (in predvsem z ljudmi), ki jim kažejo, kje jih še čaka delo. Življenje jim namreč ''(po)streže'' z nepričakovano bolečino ter z izzivi, skozi katere pa vedno bolj dojemajo, da na zunanjost nimajo nikakršnega vpliva – lahko pa se odločijo ter izberejo, kako se bodo na vse to, kar se zunaj (in posledično znotraj) njih dogaja, odzvali.‍

‍

Stvari se zgodijo.
In tega nihče ne more ustaviti ali preprečiti.
Naš odziv na njih pa jih naredi takšne,
da ali v njih uživamo ali pa trpimo.

‍

Naš odziv je namreč tisti, ki potek ''igre'' spremeni‍

Mi lahko izberemo, kako se bomo na vse te preizkušnje ali priložnosti odzvali.
Mi izberemo, kako in na kakšen način bomo za sebe poskrbeli.
Mi se odločimo, kako se bomo lotili celjenja naših ran ter odstranjevanja bolečine, ki nam jo ''zunanjost'' povzroča ter nam preprečuje, da bi se imeli radi.
In vedno se lahko odločimo skozi ljubezen do sebe – čeprav to ni vedno najlažja, pa je edina odločitev, ki nam bo na dolgi rok prinesla radost in mir – tisto po čemer v duši hrepenimo.

‍

‍Življenje je ciklično – vse enkrat mine‍

Kadar morda izkušamo težke trenutke, nam védenje, da bo ''tudi to minilo'' lahko močno pomaga, da življenju še naprej zaupamo.
Kadar pa morda jezdimo val uspeha, pa nam zavedanje, da bo ''tudi to minilo'' pomaga prebuditi občutke ponižnosti ter hvaležnosti do življenja (in trenutka) samega.

Seveda ni težko sebe ljubiti, ko jezdimo val uspeha in ko nam je v življenju lepo. Takrat na vse to niti ne pomislimo in le uživamo v zanosu življenja. Vendar pa pravi izziv pride v času globoke brazde, ki vedno sledi temu visokemu valu uspeha in zadovoljstva. In višji kot je val, globlja je brazda.

Kje pa je ljubezen takrat?
Kam se skrije?
Kako sebe (in življenje) ljubiti, ko se ne počutimo dobro in ko nam je v življenju hudo?
Kaj storiti, kadar se nam zdi, da se nam vse v življenju podira?

Ko nas morda zapusti ali prevara partner, ali pa ko (bog ne daj) morda zbolimo in se ponesrečimo. In kadar morda že pet mesecev ne najdemo službe, prihranki pa kopnijo.
To je resničen izziv za človeka, ampak ravno takrat je najbolj potrebno, da sebe ljubimo. Takrat ljubezen do sebe mi najbolj potrebujemo, saj drugače hitro zapademo v negativno spiralo, ki pa v nas zbuja še več negativnih občutkov. Občutki pa so tisti jezik, s katerim se z življenjem pogovarjamo. Z občutki življenju govorimo, kaj verjamemo in česa si želimo.
Se jih res zavedamo?

‍

‍Negativnih čustev se sramujemo in jih proč potiskamo‍

Bistvenega pomena pri ljubezni do sebe je, da smo avtentični, ter da si dovolimo čutiti popolnoma vse, kar se v našem bitju dogaja. Vse.
In če teh čustev, ki so energija, ne izrazimo, potem nekje ostanejo. In se množijo. In vplivajo na vse bodoče odločitve v našem življenju in na naše obnašanje ter zavirajo našo sposobnost, da se povežemo s samimi sabo – s tem, kar mi resnično smo.
Naučeni smo, da t.i. prijetna ter pozitivna čustva pozdravljamo in praznujemo, tista manj prijetna pa zatiramo in jih pred sabo ter pred svetom skrivamo. Seveda teh čustev ni dovoljeno čutiti, poleg tega pa so ta čustva neprijetna in bolijo..

Tako si vsak dan znova natikamo masko vsem ugajajoče osebe ter sebe in svet slepimo. Ampak kadar v sebi čutimo neko neizpolnjenost ali bolečino, delamo sebi le slabo, če si tistega ne dovolimo izraziti. Ne moremo namreč prisiliti nekega dela sebe, da vibrira višje ali drugače, če se v nas prebuja žalost ali jeza ali strah. Energije namreč ne moremo pretentati. In v teh trenutkih je bistvenega pomena, da vse te ''temne'' dele sebe sprejmemo ter si jih dovolimo čutiti kot take. Šele takrat lahko ugotovimo, kaj nam želijo povedati in česa nas učijo. In šele potem jih lahko v ljubezni izpustimo.

Zato se takrat, ko ne čutite ljubezni, vprašajte: ''Kaj se v tem trenutku dogaja in kaj ter kdo mi preprečuje, da bi sebe imel rad?''
Poimenujte tisto čustvo, ki je takrat v vas in si ga dovolite čutiti za trenutek. Dovolite si zajokati in izlijte svoje misli na papir. Pokličite takrat nekoga, ki mu zaupate ter se mu potožite. Ali pa prebutajte blazino in vanjo kričite. Karkoli je, ne držite tega v sebi, temveč izrazite. S tem namreč svoja čustva počastite in s tem počastite sebe – kar pa je prvi korak, da sebe sprejmete in se začnete imeti radi.

‍

‍Ranljivost ni znak šibkosti, temveč je odraz največje moči, ki jo premoremo‍

Biti srečen ves čas in vsak dan je iluzija, ki jo uči novodobna duhovnost.
Ne ujemite se v zanko te narejene pozitivnosti in si dovolite čutiti tisto, kar je v vas resnično. Ne glede na to, kaj čutite.

Skušajte razumeti, da ste na vsem svetu najbolj pomembni vi, kajti šele ko ljubite same sebe v popolnosti ter sebe cenite in se spoštujete, šele takrat ste zmožni ljubiti, ceniti in spoštovati vse ostale. In šele takrat razumete, da ste za občutja radosti v vašem srcu odgovorni vi in samo vi.
Tako kot vam sreče in radosti in ljubezni takrat nihče ne more odvzeti, vam jih prav tako nihče ne more dati. Če pa svojo srečo in radost in ljubezen pogojujete z ljubeznijo drugih do vas, potem boste ostali večno nesrečni, kadar in če tega ne boste dobili.

‍

‍Čudeži se ne dogajajo.
Ne bodo zgodili, če boste na njih križem rok čakali.
Čudež se je namreč že zgodil in ta čudež ste vi.
Ljubite sebe..