Ko zamenjamo kemijo za ljubezen
Zato ker romantična razmerja in kemijska privlačnost bazira na vzorcih v naši psihi / v našem živčnem sistemu, če želite. In so bili v nas vtisnjeni v našem otroštvu. In verjamem, da ste vsi tisti, ki ste že kdaj bili pri kakšnem svetovalcu ali psihoterapevtu, verjetno ugotovili, da nas privlačijo dokaj podobni ljudje oz. točno tisti, ki poosebljajo negativne ali pozitivne karakteristike naših staršev.
Kadar imate občutek, da ste srečali ''tistega'' ali ''tisto'', ob katerem se počutite res lepo, bi si upal z vami staviti veliko denarja, da ima ta oseba ''negativne'' karakteristike vaših staršev oz. podobno podzavest. Kajti ne glede na to, kako se vajina zgodba danes začne, boste po nekem času začeli zaznavati, da od te osebe ne dobite popolnoma istega, česar niste dobili od vaših staršev. Če pa vam slučajno ta oseba 'tisto' daje, pa 'tistega' ne boste sprejeli, ker imate v sebi zapis, da to ni mogoče in boste pravzaprav sabotirali sami sebe.
Koncept duše dvojčice
Verjetno vsak izmed nas čaka na tisti trenutek oz. bolje rečeno občutek, ko srečamo 'the one', ‘dušo dvojčico’, ‘twin flame’ s katerim se takoj ujamemo, se že od nekje poznamo, si dišimo, se lahko sproščeno pogovarjamo, se smejemo, predvsem pa imamo – o moj Bog – čudovit seks. Občutek doma, bi rekli nekateri.
Vam je poznano?
Dvignite roko tisti, ki ste kaj takega že doživeli, pa je po nekem času začuda vse šlo k vragu..
Ok, dobrodošli v klub.
In s tem ni nič narobe, zaradi tega se ne obsojajte, predvsem pa se ne trpinčite, ker boste to po vsej verjetnosti še kdaj storili. Tako se namreč učimo, kaj ljubezen je in kaj ni.
Zaljubljenost
Zrele osebe se ne zaljubljajo – kajti zaljubljanje je povezano z infantilnim delom. Naše primarne človeške potrebe (občutek varnosti, opaženosti, občutek vrednosti, sigurnost, potrditev, da smo dovolj dobri,..) v otroštvu niso bile zadovoljene, zato se počutimo neizpolnjenei. In ker tega nismo dobili v občutljivejših obdobjih našega življenja, pozneje to iščemo pri ljudeh, ki nas obkrožajo – predvsem pri naših partnerjih – in od njih zahtevamo, da nam to dajo.
Zunaj sebe torej iščemo tisto, česar znotraj nimamo. In to praznino skušamo zapolniti z razno raznimi stvarmi (denar, uspeh, potrditev drugih, moč, zunanji izgled, veliko žensk ali moških, pohvala,..). Vendar pa, kako ironično, k sebi privlačimo točno tiste partnerje, ki tega, kar nam MANJKA, prav tako NIMAJO!
Zaljubljenost v tem primeru je pravzaprav le nezavedno upanje, da nas bo druga oseba rešila. Druge, partnerje seveda, potrebujemo predvsem zaradi tega, da dobimo občutek pomembnosti, in da se sprejmemo takšne, kot smo.
Romantični film
Torej, smo na zabavi ali na nekem druženju, morda na morju, v knjižnici, na dogodku, v trgovini,... Pogovor steče, energija tudi, kar naenkrat se počutite dobro, končno vas nekdo zares opazi in vas razume. Sploh se vam ne mudi več domov, čeprav je ura pozna.
Vse skupaj se vam zdi tako – poznano in domače: ‘'Kot da se od nekje že poznava. Ne morem verjeti, da sva se šele spoznala. Morda se poznava iz prejšnjih življenj’'?
Morda res, tega ne vem in tega verjetno nihče ne ve. Čeprav sam verjamem, da imamo kot duše nekakšen dogovor. No, ampak tukaj ne gre za to.
Greste domov, pred spanjem in drug dan razmišljate o njem ali njej: ‘'Kaj pa če je to to?’'
Počutite se dobro, kar malce vam gre na smeh čez dan in nič vam ni težko. Komaj čakate na sms ali klic in ko pride, vam je lepo.
Sledijo dolgi pogovori po telefonu, ki minejo prehitro, dobita se na kavi ali dveh ali treh, se začneta družiti. Prvi izlet, morda kosilo, večerja, poljub, seks – in, ste že "padli v ljubezen" oz. zaljubili ste se. Kot da se res poznata od nekje in verjamem, da je marsikomu izmed vas ta občutek dobro poznan. Ampak, vem pa tudi, da po parih mesecih, letih, če imate srečo, tega občutka ni več.
Romantike je konec.
Oseba, ki je bila na začetku tako čarobna in za katero se je zdelo, da vam bo dala vse, kar ste si od nekdaj želeli od partnerja, se je spremenila v osebo, ki vam točno tega, kar si želite od nekdaj, ne da.
Razmerja, ki bazirajo na tej romantični privlačnosti ali kemiji, kot ji rečemo po domače, se ponavadi končajo tako, da ne dobimo tistega, kar želimo.
Zakaj je tako?
Zato ker romantična razmerja in kemijska privlačnost bazira na vzorcih v naši psihi / v našem živčnem sistemu, če želite. In so bili v nas vtisnjeni v našem otroštvu. In verjamem, da ste vsi tisti, ki ste že kdaj bili pri kakšnem svetovalcu ali psihoterapevtu, verjetno ugotovili, da nas privlačijo dokaj podobni ljudje oz. točno tisti, ki poosebljajo negativne ali pozitivne karakteristike naših staršev.
In točno tistega, česar od naših staršev nismo dobili (ljubezni, pozornosti, pohvale, spoštovanja, časa, svobode, varnosti, fizičnega kontakta, itd.), prav tako NE MOREMO in NE DOBIMO od naših partnerjev.
In kot sem že omenil, res se nam je morda kdaj zdelo, kot da našega partnerja že poznamo, in res ga: saj je naš partner kopija vzorcev naših staršev, ki so vtisnjeni v nas.
Nezavedno torej upamo, da bomo z našim izbranim partnerjem nadaljevali razmerje z našimi starši ter končno dobili tisto, česar nam oni niso dali. In ker smo nezavedno izbrali naše starše v našem partnerju, smo pravzaprav izbrali nekoga, ki nam tega nikoli ne bo dal, točno tako, kot nam tega niso dali naši starši.
Če pa nam slučajno bodo dali vse to, kar si želimo, pa tega ne moremo sprejeti, saj naši vzorci, ki smo jih bili deležni v otroštvu, ne verjamejo, da je to resnično.
Ni tega zapisa.
Ljubezen je zavestna odločitev
Ko pa srečate nekoga, s katerim ne ''padete v ljubezen'' (to fall in love), se ne zaljubite slepo, ampak se res lepo ujameta, si stojita ob strani, si pomagata, se imata rada, se tudi prepirata in skozi prepir rasteta, in ko po nekem času (mesecih, morda šele letih) ugotovita, da si res služita, se spodbujata in rasteta, takrat vedite, da je verjetno to oseba, s katero bi lahko preživeli celo vaše življenje.
Ta oseba bo prav tako v vas zagotovo sprožala en kup neprijetnih stvari, ki so ostale nerešene, ker ste ves ta čas zamenjevali kemijo za ljubezen. Zato je pomembno in dobro, da smo zavestni tega, saj vam ta oseba pravzaprav daje “darilo”, da skozi zrel partnerski odnos naslovite rane otroštva in presežete podzavestne vzorce, ki se avtomatsko sprožajo in povzročajo še več bolečine obema. Vendar pa zrel partnerski odnos zahteva, da ste avtentični v svojih čustvih in resnični ter iskreni v svojem izražanju.
To pa zahteva kar nekaj dela na sebi ter predvsem dvig čustvene zrelosti, ki je poleg spoštovanja, zaupanja ter iskrenosti osnova za dober in učinkovit partnerski odnos.