Kaj imajo skupnega pospravljanje kleti, garaže ali podstrešja in urejanje partnerskega odnosa?

Misel, ki jo slišim večkrat “Če sta dva za skupaj, potem bi stvari morale biti lahkotne.” “Zakaj bi dva, ki sta prava drug za drugega, sploh šla na partnersko terapijo?” “Če je terapija potrebna, potem verjetno nisva za skupaj!”, je po mojem mnenju izrečena preveč lahkotno in verjetno temelji na prepričanju, da ko končno srečaš pravega partnerja, partnerski odnos steče. Kar se zelo dobro ujema s holivudskimi filmi ala "they lived happily ever after” in iluzijami, ki jim v svojih glavah želimo verjeti. Verjetno pa je vsak od nas vsaj enkrat, če ne večkrat, na lastni koži spoznal, da temu ni tako.

‍

Kemija v partnerskem odnosu je kočljiva zadeva, ki velikokrat zamegli razum in nas ponese v blaženost občutkov, po katerih že toliko časa hrepenimo. Kar naenkrat se pojavi oseba, ki nas razume in posluša, si za nas vzame čas, nič ji ni pretežko, pogovor poteka sproščeno, ima podobne ali celo enake interese in vrednote kot mi, glede seksa pa, hm, da sploh ne izgubljam besed - seks je božanski, privlačnost je na čase kar strašljiva. Končno oseba, ki je za nas prava, domača,.. in občutek je, kot da bi jo od nekje že poznali. Čas mineva prehitro, ko je lepo in se strašno vleče, ko čakamo na skupne trenutke. Prijatelji in obveznosti kar naenkrat niso več tako pomembni; v naglici življenja vidimo samo eno - našo ljubljeno osebo. Končno prava.

‍

Tako mineva nekaj tednov, morda mesecev in kmalu nastopi prvi konflikt, potem prvi prepir. Kar naenkrat nam oseba ne daje več tistega občutka, ki nam je poznan od začetka. Kar naenkrat ima ta oseba svojo voljo, svoje obveznosti, svoje prijatelje, svoja prepričanja in svoje mišljenje. Kar naenkrat ima manj časa za nas. Stvari ne tečejo več tako gladko kot prvih nekaj mesecev, mi pa se sprašujemo “Kako to, saj sva vendar drug za drugega?” “Stvari bi morale potekati lahkotno, če sta prava dva skupaj?”

‍

Verjetno nima smisla poudarjati, da ko se romantični film konča in ko nam življenje sname rožnata očala, se pravo delo šele dobro začne. In ja, partnerstvo je delo, konkretno delo, ki zahteva veliko soočanja s samim sabo, saj prebudi travme, ki so nastale v našem otroštvu. Namen tega pa ni, da bi nas to bolelo, ampak da bi v partnerskem odnosu te travme pozdravili. Travme in boleče spomine namreč lahko “pozdravimo” samo v odnosih - saj so v odnosih nastale. Sprejeti to in prenehati kriviti partnerja za naše težave, pa je proces, ki zahteva dvig čustvene zrelosti ter angažiranost obeh partnerjev. Prevečkrat pa slišim “Če bi se ti odzval/a drugače,.. če bi ti spremenil/a tvoje obnašanje,.. če ti ne bi vedno,.. , potem jaz ne bi tega storil / rekel / pokazal.” In tudi če se en spremeni ali vsaj dela na sebi, za drugega nikdar ne bo dovolj (ali pa bo preveč), dokler tudi drugi sam ne pogleda v svoje sranje in začne delati na sebi.

‍

Za boljšo predstavo kako urejati partnerski odnos, si predstavljajte pospravljanje kleti, garaže ali podstrešja. Stvari, ki so se tam nabrale, je nebroj. Vse je prašno in morda umazano, zrak je zatohel in morda je vroče. Že sama misel na to, da bomo v tistem prostoru morali preživeti nekaj časa ter se ukvarjati z urejanjem in pospravljanjem, nam je neprijetna. Raje bi gledali film ali šli na kolo / sprehod / v kino, kot pa se ukvarjali z nečim, kar nam je odveč. A nekje globoko v sebi vemo, da to moramo storiti. Neradi, ampak druge ni. Nihče drug namreč tega ne bo storil namesto nas.

‍

Sedaj pa si predstavljajte, da se s partnerjem, prijateljem, sorojencem dogovorita, da se čiščenja lotita skupaj. Kar naenkrat je motivacije več, kajne? Morda si kupita par piv ali kakšno osvežilno pijačo, na prenosni zvočnik si nastavita dobro glasbo, pripravita zaščitna oblačila, rokavice in morda celo maske in se skupaj lotita pospravljanja. Kaj vse najdeta pod kupi stvari. Kakšni lepi ali težki spomini privrejo na površje. Pihata prah iz stvari, odpirata škatle ter razvrščata uporabno, pogojno uporabno in neuporabno. Kakšna stvar je samo za obrisati ali za sprati z vodo. Druga je polomljena in je samo še za stran. Tretja je morda še uporabna, to se bosta odločila na koncu. Četrta je kot nova, ampak je bila založena med starimi in pozabljena. In tako cel dan, morda cel vikend razvrščata stvari, ugotavljata, kaj obdržati in kaj zavreči, kaj lahko še koristi in kaj ne, česa pa res več ne potrebujeta. In čeprav je delo umazano in bi raje počela kaj drugega, sta na koncu zadovoljna, ko pogledata rezultat. Podstrešje /garaža / klet je čista, neuporabnih stvari ni več in prostor kar zadiha. Delo je dobro opravljeno, zadovoljstvo ob tem veliko.

‍

Ampak ali ni podobno pri urejanju partnerskega odnosa?

‍

Za boljšo motivacijo se dela lotita oba. Na delo se dobro pripravita in se skupaj odločata, kaj od teh stvari še potrebujeta, kaj se morda še da popraviti, kje je potrebno samo "spihati prah", kaj pa ni več uporabno ali pa je celo škodljivo. No, morda ne “stvari”, ampak vedenja, vzorci in prepričanja, ki vaju največkrat ustavljajo, da bi se partnerski odnos razvijal in z leti postajal vedno boljši. Čas namreč vsak partnerski odnos sili v uničenje, v entropijo. In v kolikor se tega ne zavedamo in vpliva časa na odnos ne upoštevamo, se bo z leti partnerski odnos slabšal. To je dejstvo. In vsak, ki ima vsaj malce zdrave pameti, dobro ve, da bo partnerski odnos propadel, v kolikor vanj ne vlaga.

‍

Kaj torej ti storiš, da bi vajin partnerski odnos z leti postal boljši in bolj učinkovit?
Kaj se trudiš pri sebi spremeniti, ker znotraj sebe dobro veš, da tvoje določeno vedenje nikomur več ne služi?
Ali podpreš partnerja takrat, ko vidiš, da se trudi, a novo vedenje še ni izpodrinilo starih vzorcev?

‍

Ljubezen med dvema ni občutje, ampak je odnos, ki je nastal na podlagi občutij. Ljubezen ni samoumevna in kot taka niti ni dovolj, ampak se je treba zanjo potruditi, da odnos, ki je na podlagi občutij nastal, ohranjamo in gradimo. Ljubezen je delo za dva, ki sta pripravljena prevzeti vsak svoj del odgovornosti in se potruditi, da v odnos prispevata svojo lastno avtentičnost ter da odpravljata tisto, kar jima več ne služi.    

‍
Urban Urbanc