Jeze, niti drugih čustev, ne potiskaj proč!

Večkrat sem že napisal, da zanikana čustva nikamor ne bodo odšla. Če jih ne izrazimo, nas bodo še močneje drugi dan spet srečala. Kljub temu zavedanju pa se je s t.i. negativnimi (in prav tako s pozitivnimi) čustvi težko soočiti, saj se v njih skriva - Resnica.
Resnica, pred katero smo si tako dolgo zatiskali oči na tej poti kvazi duhovnosti, kjer ''kao'' ni prostora za negativna čustva.

‍

‍Dolgo časa sem nekako mislil, da se z jezo soočiš tako, da jo skušaš osvetliti s svetlobo in se nanjo odzvati pozitivno.
Pa sem se motil..

25 ali celo več let po tem, ko smo tudi pri nas na veliko začeli prebirati knjige Luise L. Hay, O. Napoleon-a Hill-a, Norman-a V. Peale-a in drugih, je začelo prevladovati načelo pozitivnega mišljenja.
Seveda s pozitivnim mišljenjem samim po sebi ni prav nič narobe - nasprotno, zelo zaželeno je. Vseeno pa ne vem, če se ljudje zavedamo, da je ta pozitivnost, ki jo omenjeni (in tudi drugi) avtorji ponujajo samo en del celote. In zanikati njen nasprotni del zavoljo ''new age duhovnosti'', je nekaj, kar je danes pri ljudeh naredilo veliko škode.
Bogate je naredilo samo omenjene avtorje, vsi ostali, ki smo bili tako 'neumni', da smo k temu prispevali, pa danes dojemamo, da stvari vendarle niso tako preproste, kot smo dolgo časa naivno mislili, da so.

V vsem tem času ''učenja'' in ponavljanja teh zahodnih manter ter pozitivnih afirmacij, se je marsikdo (pre)dolgo časa slepil. Zanikati manj lepo, ker tistega nočemo, je popolnoma enako pometanju smeti pod preprogo ali pa s parfumom odišaviti greznico, iz katere je začelo smrdeti. Nič od tega nam ne pomaga na dolgi rok in slej ko prej bo treba preprogo odmakniti, pod njo pomesti in jo stepsti, greznico pa temeljito očistiti.

‍

‍Dalj ko bomo zavlačevali, bolj se bo prašilo in bolj bo smrdelo‍

Ignoranca in zatiskanje oči nam pri tem ne pomaga - vedno pride trenutek, ko je za svoja dejanja potrebno prevzeti odgovornost. Prevzeti odgovornost pa pomeni, da je najprej potrebno priznati, da smo se motili. In se opravičiti, saj smo sebe in ljudi okoli sebe ves čas slepili. Priznati, da smo zajebali, pa je težko. Takrat ego pade in skuša v zadnjih vzdihljajih narediti vse, kar je v njegovi moči, da se to ne bi zgodilo. Poraza ego ne prizna.

‍

‍Čustva si raje skrivamo in sebi neprestano lažemo‍

Sebi lagati morda nekaj časa še gre, vendar je energija znotraj nas tista, ki se na to odzove. Kadar nas nekaj znotraj nas boli, se ne moremo dolgo časa pretvarjati, da tistega ni. Vsako potlačeno čustvo en dan pride na površje in velikokrat ta način ni prav prijazen. In čeprav bolezen (ali nesreča ali izguba ali pomanjkanje) že glasno trka na naša vrata, še vedno nismo pripravljeni izpustiti nadzora ter se življenju prepustiti. Saj negativnih čustev vendar ni dovoljeno čutiti..

‍

‍''Ne bodi jezen!!'', mi je bilo velikokrat rečeno.
''Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo ne smejo biti jezni.''

‍

Če dovolj dolgo časa sediš s svojo jezo, boš po nekem času ugotovil/a, da ji je pravzaprav ime žalost.
Ter da je prav, da si jo dovoliš čutiti ter jo izraziti - edino tako jo boš lahko izpustil/a..‍

Veliko ljudi ima v sebi jezo, čeprav se ta morda velikokrat kamuflira v drugačnih stanjih našega bitja - največkrat v žalosti. Sam sem v žalosti dolgo časa živel, dokler nisem ugotovil, da je to le zanikanje jeze v meni, ki želi priti ven. Vsekakor je od mene odvisno, na kakšen način jo dam ven iz sebe ter zanjo prevzamem odgovornost, ne prevzemam pa odgovornosti, kako bodo drugi na mojo jezo odreagirali in se nanjo odzvali, ko iz mene pride Resnica.

‍

‍Ko žalost zopet potrka na moja vrata ..

‍.. je ne pustim več stati zunaj na mrazu in je ne skušam več ignorirati, saj vem, da ne bo odšla sama od sebe, ampak bo čakala toliko časa, dokler se ne bom z njo pripravljen soočiti. Namesto tega ji dovolim vstopiti v moj svet ter jo ''pogostim'' kot katerega koli drugega gosta, saj je konec koncev tudi ona del mene. Potem jo poslušam in skušam razumeti, kaj mi želi povedati. Skušam doumeti, zakaj je zopet prišla in kakšne darove tokrat prinaša s sabo. Skušam začutiti, česa me želi naučiti.
Velikokrat pokaže na tisti del mene, ki še ni ozdravljen .. na tisto, česar se oklepam, čeprav nekje v sebi dobro vem, da tistega več ni, nikoli ni bilo .. in morda tudi nikoli ne bo. In kljub temu, da njenega ''obiska'' ne znam vedno sprejeti ter ceniti, ji vendarle dopustim, da je in je nikakor ne skušam odgnati ali se proti njej boriti .. še manj pa jo nekam potlačiti.

Povsem enako je tudi z ostalimi ''gosti'', ki vsake toliko prihajajo na obisk - jeza, strah, dvom, ljubosumje, zavist, skrb,..., ki me vsake toliko obiščejo z namenom. Saj jih najverjetneje sam vabim, pa se tega sploh ne zavedam.
Edino, česar se zavedam, pa je dejstvo, da so tu z razlogom. In bolj, ko bom postajal zavesten ter skušal razumeti zakaj so tu, vse bolj poredko bodo prihajali v moj tempelj. In ko jih več ne bo, mi bodo zaradi mojega gostoljubja ter prijaznosti vsi skupaj pustili veliko darilo.
Darilo, ki bo nadomestilo njihovo odsotnost in to praznino v meni zapolnilo z - Ljubeznijo.

(odlomek iz knjige Sem, ki ljubim življenje)‍

‍

Zanikanje svojih čustev zavoljo drugih vedno vodi v propad. Vse to pa je velikokrat povezano predvsem z (ne)vrednostjo, ki jo človek čuti do sebe, saj kadar vse to, kar se v njem in skozi njega skuša izraziti, potiska proč, pomeni le, da svetu skuša ugajati.

‍

‍Ranljivost, ki se ob tem pokaže, ni znak šibkosti.
Je bolj kot neke vrste čustveno tveganje, izpostavljanje ali negotovost.
In je znak največje moči, kar jo premoremo.