Enakost možnosti in enakost rezultatov
Enakopravnost spolov ni enako enakosti spolov; prvo je dobrodošlo in zaželeno, drugo pa je ravno zaradi zgoraj omenjenih razlogov napačno in celo škodljivo za posameznika, za družbo in predvsem za družino. Pritisk glede enakosti uničuje kontrastnost med obema spoloma, posledično se zmanjšuje učinkovitost medsebojnih odnosov in povečuje toksičnosti v socialnem in družinskem okolju, kar pa v veliki meri negativno vpliva na otroke, ki se skozi odraščanje identificirajo z biološkim spolom enega od staršev ter z njegovo ali njeno funkcijo v družini.
Mejnik glede enakopravnosti moških in žensk sega v leto 1909, ki je v zgodovino zapisan kot začetek današnjega svetovnega dneva žena, ki ga praznujemo v večini držav na svetu. 8. marec je dan, ki priznava dosežke in pravice žensk ne glede na njihovo narodno, etnično, kulturno, jezikovno, ekonomsko in politično udejstvovanje. Sicer je od takrat minilo še kar nekaj časa, da so ženske dobile volilno pravico (1920), kar je vsaj na papirju pomenilo to, kar so ženske toliko let želele doseči. Urejenost družbe na način, da imamo vsi enake možnosti po pravu je seveda izredno dobrodošla in zaželena, saj so bile ženske predolgo zatirane in tretirane kot drugorazredni spol. Emancipacija kot pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi, je nekaj, kar je družbo močno spremenilo, saj je pomenilo začetek nečesa, kar si tako moški kot ženske dolgo časa nismo mogli niti predstavljati. Kaj je to pomenilo v praksi je seveda popolnoma druga zgodba, saj je od takrat preteklo veliko vode, da smo v družbi vsaj približno začeli sprejemati ženske in moške kot enakopravne in enakovredne.
S pojavom feminizma v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja (predvsem pa z ekstremnim feminizmom) pa je stvar eskalirala do te mere, da se je vedno več začelo govoriti tudi o enakosti med spoloma, ki družbo urejuje tako, da ima vsak enake možnosti in ne omejuje izbir, odločitev in dejanj moških in žensk. Vsak ima torej možnost biti kakorkoli se odloči, kar pa je po mojem mnenju povzročilo veliko zmede v osnovni funkciji obeh spolov. Ženska lahko opravlja delo in počne stvari, ki do neke mere bolj pripadajo moškim; moški prav tako lahko opravljajo delo in počnejo stvari, ki se nekako bolj pritičejo ženskam – seveda imam pri tem v mislih strukturo moškega in ženske, ki funkcijo obeh določa. Družba torej omogoča enakopravnost funkcije, kar pa ne pomeni, da se s tem spremeni tudi struktura some, ki ji družba omogoči spremembo funkcije. Pika na i v tem pa je sprememba spolov, ki je danes v večini držav nekaj povsem legitimnega in dokaj običajnega, saj se načeloma lahko vsak odloči, katerega spola je (narava) kljub temu, da je struktura teles pri tem jasna. Zaradi te anomalije se moški danes lahko deklarira kot ženska in ženska kot moški, vendar pa ima kljub menjavi spola večina moškega telesa še vedno moško in večina ženskega telesa še vedno žensko strukturo.
Ko govorimo o naravi človeka ne smemo in ne moremo mimo dejstva, da angleška beseda slovenski prevod »spol« razume kot gender in sex. Če govorimo o naravi človeka kot družbeni konstrukt (gender) moramo upoštevati dejavnike, ki upoštevajo sociološke, biološke, kulturne in psihiološke vidike, kadar pa govorimo o naravi človeka kot spol (sex) pa je ta precej očitna ob rojstvu (in še prej) otroka. Spol (sex) namreč definira strukturo človeka in s tem njegovo ali njeno funkcijo. Ker ima ženska npr. maternico, je njena struktura drugačna od strukture moškega, ki je nima. Že »samo« zaradi tega preprostega dejstva je, hočemo ali ne, funkcija ženske drugačna od funkcije moškega; in obratno. Danes pa se žal s prihodom pojma enakost možnosti in rezultatov to vedno bolj zanemarja, saj se vsak lahko sam odloči, kaj bo – moški ali ženska, ne glede na strukturo telesa, ki jo je dobil ob rojstvu.
Zaenkrat (še) ni dokazov, da obstajajo psihološke posledice (samomori, slaba samopodoba) priljudeh, ki se počutijo ujete v telo, s katerim se ne morejo identificirati in se odločajo za spremembo spola (strukturo some); žal pa ne moremo trditi obratno, saj obstaja 30. let trajajoča švedska študija [1], ki objektivno kaže na katastrofalne posledice zamenjave spola. O tem obstaja tudi več posnetkov pričevanj oseb pred ameriškim komitejem za pravosodje (House Judiciary subcommittee)[2], ki so spremenile spol in danes to globoko obžalujejo.
Ravno zaradi razlik v strukturi some moškega in ženskega telesa ter zaradi biološko-fizikalnega dejstva je precej očitno, da je ženska manj učinkovita v moškem vplivu kot v ženskem, moški pa je manj učinkovit v ženskem vplivu kot v moškem. Tako se morata oba bolj truditi pri opravilih in dejanjih, ki niso v skladu z njuno strukturo in funkcijo, saj je nenaravna in strukturo some vodi v nenaravno spremembo – neprimerno vedenje, kronično stanje in kronične probleme v telesu in psihi.
Enakopravnost spolov ni enako enakosti spolov; prvo je dobrodošlo in zaželeno, drugo pa je ravno zaradi zgoraj omenjenih razlogov napačno in celo škodljivo za posameznika, za družbo in predvsem za družino. Pritisk glede enakosti uničuje kontrastnost med obema spoloma, posledično se zmanjšuje učinkovitost medsebojnih odnosov in povečuje toksičnosti v socialnem in družinskem okolju, kar pa v veliki meri negativno vpliva na otroke, ki se skozi odraščanje identificirajo z biološkim spolom enega od staršev ter z njegovo ali njeno funkcijov družini. Tudi zaradi tega pojava oziroma anomalije se danes vedno več ljudi odloča, da ne bodo imeli otrok, kar že močno onemogoča pravilno delovanje družbe (in bojim se, da bo tega v prihodnosti vedno več!), za samost ter za bivanje v istospolnih odnosih, saj je odpor do biološko določenega spola vedno večji. Namesto, da bi iskali možnosti, kako zmanjševati že tako velik prepad med moškimi in ženskami, ki je posledica pretirane dominance neprimernega in škodljivega moškega vedenja v preteklosti, pa ta prepad z uvajanjem in zagovarjanjem enakosti možnosti in rezultatov na žalost še povečujemo.
V preteklosti sta bila moški in ženska odvisna drug od drugega; moški je zadovoljeval ekonomske potrebe ženske in poskrbel, da je bil na mizi kruh, ženska pa je predvsem zadovoljevala moške spolne potrebe in skrbela za družino. Zaradi neenakopravnosti in moške fizične moči je bila prevlada moškega nad žensko očitna, kar pa je ženske spravljalo v stisko in nemoč. Poleg tega ženske niso imele nobenih pravic – ne glede prava niti glede svojega telesa. Utopično bi bilo razmišljati, da to ni porodilo ogromno sovraštva, ki pa ga ženske danes izvažajo na veliko – tako do moških in moškega vedenja, kot do svojih teles in do moških potomcev. To sovraštvo pa je v veliki meri povezano tudi s sovraštvom do staršev, ki so nas v otroštvu na takšne ali drugačne načine spravljali v nemoč. Ker pa sta oče predvsem pa mati v slovenskem prostoru »zaščitena vrsta«, to energijo sovraštva do staršev spremenimo v sovraštvo do moških ali žensk, jo prenašamo v partnerski odnos, ostanemo raje sami ali pa se odločamo za odprte in istospolne odnose.
Neželja po identifikaciji z enim od staršev ter sovraštvo do enega ali obeh staršev otrokom in najstnikom odvzema spoznavanje sposobnosti zdravega moškega in ženskega vpliva na svet in odnose. Moški naj bi svet vznemirjal in delal večje spremembe, ki naj bi bile koristne za njegovo družino; ženska naj bi pomirjala moškega in otroke. Vendar pa je zaradi tehnološkega razvoja ter zgoraj omenjenih razlogov vpliv ženskega principa na učinkovitost družbe in družine oslabel. Posledično je vedno več moškega vedenja, kar pa v družbi povzroča kriterije hitreje, močneje, višje, bolje,.., nezmožnost manj opravilnosti ter posledično manjšo sproščenosti obeh spolov.
Menim, da bo edino sodelovanje med moškimi in ženskami, predvsem pa upoštevanje strukture njunih teles in s tem določene funkcije obeh, nekega dne lahko močno pripomoglo k temu, da se bo zmanjšalo število kroničnih težav in kroničnih odnosov, ki pestijo mnoge, ki ne upoštevajo principa realnosti in užitka, ki zagovarjajo enakost možnosti in rezultatov pri moških in ženskah ter njihovo »zavestno« odločanje, kaj želijo biti in kakšno vedenje želijo animirati.
Urban Urbanc
Učitelj AEQ metode® 2. stopnje, AEQ dihanja® 1. stopnje in AEQ odnosov® 1. stopnje
(samorefleksija članka iz učbenika za učitelja AEQ odnosov, avtorja Aleš Ernst in Vesna Cijan)
[1] https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3043071/
[2] https://www.youtube.com/watch?v=K3Ko8HW3C_0
