Draga ženska...

.. ne skrbi, vse se bo uredilo, ko boš sebe sprejela in se zopet ceniti in ljubiti začela.

‍

‍Zakaj je pomembno, da sem sama s sabo ok, da mi gre lahko dobro v odnosu z moškim?‍

Ženske vse prevečkrat svojo srečo ter zadovoljstvo v življenju pogojujete z zunanjimi stvarmi. Naj si bo to vaš zunanji izgled ali ugled, morda stvari, brez katerih si ne morete predstavljati življenja in v končni meri seveda partner – ter vaše želje ali pričakovanja, povezane z njim. Kadar ste torej znotraj sebe negotove vase ter nezadovoljne s sabo in kadar pričakujete, da bo ''zunanjost'' poskrbela za vaš ''ok'', potem ves čas vse te potrditve iščete na napačnem mestu – po navadi pri partnerju. In ker te gotovosti znotraj sebe nimate – z eno besedo, niste ''dovolj'' – potem ves čas pričakujete, da vam to partner (ali kdo drug) daje.
Vendar pa ne glede na to, kaj vse dobite zunaj vas, če v sebi same s sabo niste zadovoljne in če sebe takšne, kot ste, ne sprejemate, potem bo vsako novo razmerje zopet samo medel poskus zapolnitve nečesa, kar ve le mislite, da rabite.

Ko pa ženska sama s sabo postane tako zadovoljna sama s sabo in ko teh potrditev več ne išče zunaj sebe, takrat to polnost znotraj sebe navzven odseva. In le takrat ko je ženska polna ter izpolnjena in ko izžareva svojo karizmo, bo odnos z njo za moškega balzam in nikdar več prisila.
Takrat bo moški vedel, da si ga ona želi, ne pa da ga potrebuje.

‍

‍Zakaj moram najprej pozdraviti sebe, da bo najin odnos zdrav?‍

Vsa tvoja prejšnja razmerja so v tebi prebudila določene rane, samo spomni se.
Vsak partner, ki si ga izbereš, je popoln za to, da na dan prikliče lekcije, ki jih potrebuješ, da se nečesa naučiš. In kadar teh lekcij, ki so velikokrat za tvoj ego seveda zelo boleče, ne želiš videti, pač vedno znova iščeš novega partnerja, ki ga kot obliž nalepiš preko te rane. Ampak rana je še vedno tam. In dokler te rane sama ne ozdraviš, dokler se ne ozreš vase in dokler se ne soočiš s tistim, pred čimer si si toliko in toliko časa zakrivala oči, boš ves čas iskala nekoga v upanju, da se te rane ne bo dotikal.
Kaj misliš, da se bo zgodilo?

Ko pa se človek po koncu vsakega razmerja malce zaustavi, pogleda vase, razreši določene stvari ter nekaj časa preživi sam, potem se šele lahko zave te čustvene prtljage, ki jo samo prenaša iz enega odnosa v drugega. In takrat dojame, da če želi imeti res zdrav odnos, da se je bremena te prtljage bolje znebiti, saj v nasprotnem primeru njegove teže kmalu več ne zmore nositi.

‍

‍Kaj pa, če nisem ok - če sem anksiozna, depresivna, žalostna, nezadovoljna z življenjem - ali mi pri tem ne more pomagati fant oz. zakaj mi ne more pomagati, da bi mi bilo lažje / lepše?

V nekaterih primerih je morda tudi tvoj moški lahko tisti, ki ti pomaga, da se izkoplješ iz vsega tega. Pri tem je seveda pomembno, da je takšen moški čustveno zrel, odprt ter da njegovega življenja ne poganja predvsem ego, temveč srce in ljubezen.
Ter da je ozdravljen sam.
Vendar pa je velikokrat, ne glede na to, da morda ženska ob sebi ima takšnega moškega (čeprav je to res redko), to izredno težko storiti, kajti čustvena navezanost med partnerjema včasih preprečuje njuno objektivnost. Poleg tega pa moškemu vse to zelo hitro lahko vzbudi občutek superiornosti (ega), s katerim žensko kmalu lahko naredi odvisno od njega.
V takih primerih ti raje svetujem, da se obrneš na nevtralno osebo, še najbolje na nekoga, ki se s tem profesionalno ukvarja in ima malce več izkušenj, kako v takih primerih postopati in ti lahko pomaga, da se teh občutkov, ki ti življenje otežujejo, znebiš oziroma jih presežeš. In se v življenju zopet radostiti začneš.

‍

‍Zakaj je pomembno, da se pri slabih občutjih-počutjih ne 'obešam' na druge, temveč prevzamem sama odgovornost za svoje življenje?

Prav nič ni narobe, če svoje občutke in počutje podelimo s tistimi, ki jim zaupamo. Kar pa je narobe pa je to, da skušamo s tem le preusmeriti pozornost ven iz sebe, namesto se zazreti vase, sprejeti odgovornost za svoje življenje ter nekatere stvari spremeniti.
Pomembno je, da se pri tem skušamo zavedati, da je slabo počutje prav tako del našega življenja in da je nastopilo z razlogom, da nekatere stvari vidimo ter jih, če je seveda potrebno, spremenimo. Prav tako pa je pri tem potrebno prevzeti odgovornost v svoje roke, saj smo edino mi tisti, ki glede tega lahko kaj naredimo.
Kadar pa se pogosto obešamo na druge, ko se nam to dogaja, potem se le smilimo samim sebi. In čeprav vse to počnemo v strahu pred spremembo, ki bo ogrozila našo identiteto tega, kar mi o sebi mislimo, s tem lahko sebi na dolgi rok močno škodimo.

‍

‍Kako naj to sploh naredim/izvedem, če mi pa teče biološka ura oz. si ne znam predstavljati življenja brez partnerja (ne znam biti sama in nikoli nisem bila sama več kot dva tedna)?‍

Če se obremenjuješ s tiktakanjem biološke ure, si se premaknila iz srca v razum in življenju ne zaupaš, da ima za tebe plan. Prava ljubezen temelji na srcu in na brezpogojnem zaupanju življenju in nikdar na preračunljivosti oziroma strahu.
Kaj pa pravzaprav lahko storiš, ko začutiš, da prihaja tvoj biološki čas?
Se vdaš za nekoga samo zato, da bi imela otroka?
Bo torej ta otrok plod resnične ljubezni ali bolj zadovoljitev lastnih potreb ter tvoje lastne neizpolnitve?

Verjamem, da ni lahko biti sam. Zaradi občutka osamljenosti ter strahu pred samo sabo, pa se veliko žensk poda v razmerja, kjer notranje izpolnitve ni. Saj izpolnitev svoje lastne praznine iščejo zunaj sebe – v partnerju. In tako partnerje ves čas menjavajo in same sploh ne znajo biti.

Prvi korak je priznanje ter iskrenost do same sebe.
Drugi korak pa je tvoja odločitev, da boš danes naredila drugače, kot si naredila včeraj.
Tretji korak je, da tisto danes storiš.
V kolikor pa tega ne boš naredila, potem bo verjetno v tvoje življenje moral priti močnejši ''učitelj'' (čeprav resnično upam, da ne) v obliki bolezni  ali pa morda izgube lastne identitete, ki te bo dobesedno prisilil, da se ustaviš in vase zazreš.
Seveda pa si lahko še naprej peskaš oči in se pretvarjaš, da je vse v najlepšem redu. Vendar vedi, da ko te bo vprašal nekdo ali si srečna, tvoj odgovor ne bo potreben. Odgovorile bodo namreč tvoje oči.

‍

‍Še v nobenem odnosu nisem bila srečna in ne upam si v nov odnos - kaj lahko naredim?

Kako lahko namreč pričakuješ, da boš srečna v odnosu z nekom, če pa nisi srečna najprej sama s sabo?
Resnično srečna in ne navidezno srečna.
In vsak naslednji odnos, v katerega boš vstopila, bo le iskanje te sreče – ki pa ni in nikdar ne more biti izven tebe. Sploh pa ne v odnosu, kajti zavedati se moraš, da te odnosi ne bodo naredili srečne, te bodo pa naredili ozaveščeno, če boš to učenje seveda želela sprejeti.

Najprej sprejmi sebe popolnoma in točno takšno, kot si. Potem pa prevzemi odgovornost za svoje življenje in ne kaži s prstom naokrog ter ne skušaj preurejati sveta. In vedi, da je sreča le stvar odločitve.
Zato naredi vse, kar je v tvoji moči, da izpolniš ter vsak dan presežeš sebe.
Ne čakaj na nekoga, poveži se zopet s svojo dušo ter počni stvari, ki jih imaš rada.
S tem boš dvigovala vibracijo svoje notranjosti in s tem boš sebe izpolnjevala. In točno to, kar bo v tem trenutku v tebi začelo nastajati – radost in veselje do življenja – boš začela pošiljati v svet okoli sebe. In to je tisto na kar se bo tvoj naslednji partner odzval.

Zato se sedaj vprašaj, kakšna čustva prevladujejo v tebi, bodi do sebe iskrena in vedi, da so čustva tista, ki ustvarjajo tvojo notranjo vibracijo, ki pa vedno, vedno privlači enako vibracijo.
Zato pleši, poj, slikaj, igraj inštrument, smej se in počni stvari, ki jih ljubiš in potem opazuj, kako se bo tvoje življenje na to odzvalo.

‍

Veš, ljudje se velikokrat bojimo pogledati znotraj sebe, saj nas je strah, kaj bomo tam srečali. In tako našo notranjost, naša čustva, velikokrat tlačimo ter jih pred svetom ter pred sabo skrivamo. Namesto, da bi nanje pogledati kot na neke vrste indikator, s katerim lahko najdemo vzrok naše ''nesreče'' in se le tako lahko odločimo, kaj bomo storili glede tega, da bomo spremenili naše čustvene odzive.
Vsa čustva, ki so v nas in ki jih ljudje smatramo za negativna, pa se vedno pojavijo z nekim razlogom, saj nam velikokrat sporočajo nekaj, česar morda ne moremo ali pa ne želimo videti. Zato je dobro, da znamo takrat zbrati naš pogum, se postaviti ven iz situacije ter skušamo videti širšo sliko. In takrat šele lahko razumemo tisti ''jezik'', s katerim nam telo skuša nekaj sporočiti.
‍
Takrat velikokrat dojamemo, da je vse, kar se nam v življenju dogaja, le naša lastna kreacija naših misli ter našega odnosa in odziva do vsega, kar nam tako ali drugače prihaja nasproti. In ko to dojamemo, takrat lahko marsikaj dobrega za sebe ter za druge storimo.