AEQ metoda v partnerstvu

»Če ne bi bilo otrok, bi šla že zdavnaj narazen!«, je stavek, ki ga slišim prepogosto. Verjamem, da ljudje s tem ne želijo sporočati nič slabega, mislim pa, da se ne zavedajo moči in posledic tega stavka. Prepričan sem, da otrok namreč čuti težo teh besed (čeprav neizrečenih na glas) in odgovornosti ter bremena, ki ga starši zaradi lastne čustvene nezrelosti dajejo na otroka. Zaradi nesposobnosti obeh ali enega od staršev ter zaradi njune nezmožnosti zrele komunikacije in notranje neuravnovešenosti mora otrok po zakonu o ravnovesju v nasprotno neravnovesje, s katerim poskrbi za to, da družina ne razpade. S tem pa mora otrok žrtvovati avtentičnost svojega izražanja in vedenja, da ohrani razmerje med nesposobnima in nezrelima staršema, od katerih je življenjsko odvisen. Žrtvuje torej sebe, da odnos oziroma družina lahko obstane, kar pa v njem ustvari kronično neravnovesje, ki je osnova za nastanek senzorno-motorne amnezije (SMA) in (pre)življenje v senzorno-motorni iluziji (SMI) se lahko nadaljuje.

‍

Besedo »zaljubljenost«, ki dva človeka (ponavadi nasprotnega spola) potegne skupaj, bi lahko zamenjali tudi z besedama »podzavestni vlek«. Zaljubljanje je povezano z našim infantilnim delom. Naše primarne potrebe (občutek varnosti, opaženosti, občutek vrednosti, sigurnost, potrditev, da smo dovolj dobri,..) v otroštvu niso bile zadovoljene, zato se počutimo neizpolnjene. In ker tega nismo dobili v občutljivejših obdobjih, pozneje to iščemo pri ljudeh, ki nas obkrožajo – predvsem pri naših intimnih partnerjih – in od njih zahtevamo, da nam to dajo. Zunaj sebe torej iščemo tisto, česar znotraj nimamo. In to praznino skušamo zapolniti z razno raznimi stvarmi (denar, uspeh, moč, potrditev drugih, pohvala, menjava partnerjev,..). Vendar pa, kako ironično, k sebi privlačimo točno tiste partnerje, ki tega, kar nam manjka, prav tako nimajo. Zaljubljenost v tem primeru je pravzaprav le nezavedno upanje, da nas bo druga oseba rešila in nam dala tisto, kar nam niso dali starši.

‍

Partnerska razmerja v večini primerov bazirajo na vzorcih v naši psihi / na našem živčnem sistemu in so bili v nas »vtisnjeni« v našem otroštvu. Kdor je bil že pri kakšnem psihologu ali terapevtu, je verjetno ugotovil, da nas privlačijo dokaj podobni oziroma točno takšni ljudje, ki poosebljajo negativne ali pozitivne karakteristike naših staršev. In točno tistega česar od naših staršev nismo dobili (časa, ljubezni, pozornosti, pohvale, spoštovanja, varnosti, fizičnega kontakta, itd.), prav tako ne moremo in ne dobimo od naših partnerjev. Veliko ljudi mi reče, da imajo občutek, kot da svojega partnerja že poznajo od nekje. In res ga, saj je naš partner kopija vzorcev naših staršev, ki so vtisnjeni v nas. Nezavedno torej upamo, da bomo z našim izbranim partnerjem nadaljevali razmerje z našimi starši in končno dobili tisto, česar nam niso dali ali pa se bomo preko partnerja maščevali staršem, ker njim ne upamo postaviti mej. Ker smo nezavedno v našem partnerju izbrali naše starše, smo torej izbrali nekoga, ki nam tega nikoli ne bo dal – točno tako, kot nam tega niso dali naši starši.

‍

Druge, partnerje seveda, potrebujemo predvsem zaradi tega, da dobimo občutek pomembnosti in ugodja, kar sprva (nekaj mesecev, morda leto dni) seveda res čutimo, saj se z novim partnerjem dobro ujamemo in razumemo, vendar pa v določenem času vpliv podzavesti prevlada nad zavestjo, ki jo zaradi kompleksnosti življenja in odnosa moramo usmerjati tudi v ostala področja našega življenja (dom, družina, krediti, delo, šola,..). Ker je partnersko razmerje rezultat dveh neuravnovešenih sistemov, ki se združita v en deloma uravnovešen sistem, je občutek v takem odnosu kratkoročno seveda boljši, kot če smo sami. Vendar pa zaradi čustvene nezrelosti ter nezmožnosti zrele komunikacije dveh neuravnovešenih sistemov učinkovitost partnerskega odnosa silovito pade, kar pa ponavadi v obeh sproži neprijetna oziroma močna entropična čustva. V kolikor torej takrat oba partnerja nista pripravljena na resnično delo in postopno rast odnosa, je njuno razmerje obsojeno na propad, saj po zakonu časa čas na odnose deluje entropično. To pa pri obeh sproži nemoč in ker zaradi nizke čustvene zrelosti tega nista sposobna urediti, slej ko prej privede do sovraštva, prezira, gneva, besa, maščevanja, zamer, ločitve ali prekinitve odnosa.

‍

V kolikor so v partnerskem odnosu otroci, taka veza lažje umetno obstane, čeprav posledice tega najbolj občutijo prav oni. Da starša zdržita v odnosu, ki razpada od znotraj (ker od zunaj zaradi otrok ali drugih dejavnikov ne sme), morata dvigniti ali razviti višjo SMA in senzorno-motorno odtujenost (SMO), ki pa jo otroci seveda kopirajo, saj so zaradi preživetja in lastne nezrelosti prisiljeni prevzeti vzorce njune podzavesti. To otroku tudi »olajšuje« bivanje v družini, staršem pa delovanje, vendar pa težave zaradi razvoja SMI ostajajo nerešene in se po 2. zakonu termodinamike morajo spremeniti v kronične težave ali pa jih po 1. newtonovem zakonu prenašamo v naslednje generacije.  

‍
Pomembnost – odgovornost – zaupanje – učinkovitost – privlačnost ‍
(izpeljanko je razvil in določil Aleš Ernst)

‍

Kadar nam je partner pomemben, se do njega vedemo odgovorno. Odgovornost v naših besedah in dejanjih do njega ali nje sproža zaupanje med njima. Bolj kot si namreč dva zaupata, bolj postaneta učinkovita v reševanju težav, ki ves čas prihajajo. Večja učinkovitost njunega razmerja pa med njima povzroči več medsebojne privlačnosti. V kolikor partnerja torej ugotovita, da imata težave, ki na njun odnos vplivajo negativno ali razdiralno, se torej morata začeti vesti kot dve odrasli osebi, ki več problemov rešita, kot jih ustvarita (definicija odrasle osebe); začneta se torej usklajevati, vsak pri sebi dviguje čustveno zrelost, kar pa lahko privede do višje urejenosti v odnosu. Drug drugega ne prepričujeta, kdo ima prav, temveč skupaj iščeta rešitve.

‍

V kolikor pa so razlike ali nestrinjanje med njima prevelike in kadar zaradi nizke čustvene zrelosti ter nezmožnosti zrele komunikacije nista sposobna urediti težav, je včasih potrebna tudi ločitev. Psihične, čustvene in mentalne posledice njunega odvisniškega razmerja lahko namreč čutita oba, predvsem pa s tem lahko zmanjšata prenos njunega nereda in njune nesposobnosti na otroka, ki je še posebej občutljiv na tovrstne pritiske.

‍

V kolikor se odločita, da odnos želita urediti, to ni možno samo s pogovorom, večanjem sposobnosti zrele komunikacije ter obiskom terapevta ali zakonskega terapevta, kar je seveda dobro; pri celostni spremembi je potrebno odpravljati SMA in SMO, kar pa delamo preko AEQ vaj. Vendar pa tudi vaje same po sebi niso zadostno orodje, v kolikor ne vlagamo časa v pogovor ter izboljšanje delovanja kot je bilo v preteklosti.

‍
‍
Zorenje v globino, ki da širino ‍

‍

Iz neštetih možnosti, ki so nam na razpolago, se pri partnerskem odnosu moramo odločiti za eno. Iz širine gremo v globino, saj se odločimo za eno osebo, kjer pa lahko začnemo čutiti vedno bolj močna čustva. To je možno le, če smo se odpovedali širini, takšna čustva pa lahko zdržimo samo ob primerni čustveni zrelosti, saj ta globina poveča kompleksnost našega čustvovanja. Šele iz te globine pa gremo lahko zopet v širino, kjer pa (verjetno) šele lahko izkusimo vse to, kar ljubezen med dvema ponuja.

‍

Ključno pri uspešnih odnosih je po mojem mnenju zavedanje dejstva, kaj je bilo tisto, kar nas je pri partnerju pritegnilo, da smo se zaljubili (podobnost podzavesti naših staršev), postopno zavedanje vpliva čustev 2. stopnje, ki jih lahko spreminjamo samo zavestno s čustvi 3. stopnje, predvsem pa dvigovanje čustvene zrelosti, saj je v primeru močnejših čustev (tudi sintropičnih kot so ljubezen, radost in jeza) to edino, kar bo partnerski odnos dvignilo na višjo raven in postopoma povečevalo privlačnost med dvema, ki pa je eden od pogojev, da partnerski odnos sploh obstane. Višja čustvena zrelost nam namreč omogoča, da lahko živimo brez SMA, SMO in SMI, to pa nam pomaga, da otroke bolje čutimo, jih razumemo in sprejemamo ter jim dovolimo, da so avtentični.

‍

Morda bomo le tako nekega dne svoje frustracije, nenaslovljene travme in nezaceljene rane prenehali prenašati na naše otroke, ki so naša prihodnost in začeli ustvarjati družbo, ki je bolj zrela, bolj učinkovita, bolj prijazna ter bolj sočutna do sočloveka.

‍

Urban Urbanc
Učitelj AEQ metode® 2. stopnje, AEQ dihanja® 1. stopnje in AEQ odnosov® 1. stopnje
(samorefleksija članka iz učbenika za učitelja AEQ odnosov, avtorja Aleš Ernst in Vesna Cijan)