Izbira partnerja temelji na naši podzavestni predstavi, kako naj bi ljubezen med partnerjema izgledala. Osnova te predstave pa je odnos, ki sta ga imela naša starša. Čeprav si zavestno lahko želimo, da bi bil naš partnerski odnos drugačen od odnosa naših staršev, pa tej tradiciji nezavedno sledimo.

‍

V vsaki generaciji se zgodba ponavlja; morda ne dobesedno, ampak v rimah. Traja pa toliko časa, dokler se mi tega ne odločimo spremeniti. V nasprotnem primeru bomo te vzorce prenašali na naše otroke, ki bodo na njih vplivali trajno - posledice tega so že vidne, saj je vedno več ločitev, vedno več je odprtih zvez, kjer ni nobene prave odgovornosti, prav tako pa si vedno manj mladih ljudi želi otroke in imajo raje hišne ljubljenčke.

‍

Na tem mestu se moramo zavedati, da je naša podzavest tista, ki nas skuša “zaščititi" pred stabilno in zdravo partnersko zvezo, ki bi bila v nasprotju z našo preteklostjo in tradicijo odnosov naših prednikov. Zato veliko odnosov danes razpade ali pa so neučinkoviti. Nezmožnost učinkovitega izražanja čustev, slaba ali nič komunikacije, nizka čustvena zrelost in nepripravljenost pogledati v sebe so glavni razlogi, da med partnerjema ni zaupanja, učinkovitosti in medsebojne notranje privlačnosti, kar pa je edino, kar lahko pripomore k temu, da se partnerski odnos “upira” tej tradiciji, uspešno kljubuje času, ki vsak odnos počasi uničuje in postopoma postaja vedno boljši.

‍

V kolikor ni zaupanja do partnerja, se moramo vprašati, koliko sploh zaupamo sebi. Pri tem je bistven odnos do lastnega telesa, saj če sebe ne čutimo dobro ali pa se čutimo popačeno, kako lahko potem sploh zaupamo sebi. Če pa ne zaupamo sebi, potem ni realno pričakovati, da bomo zaupali svojemu partnerju. Mi (naše telo) pa nismo nihče drug kot naša starša. In ker nismo mogli zaupati staršem, posledično ne moremo zaupati sebi in še manj partnerju.

‍

Zaupanje je eden izmed pomembnih temeljev partnerskega odnosa, na katerem se lahko postopoma gradi boljši odnos, kot so ga imeli naši starši. Seveda pa je pri tem pomembno pogledati, zakaj ne zaupamo sebi in koliko smo res lahko zaupali našim staršem. Partner je pri tem naše ogledalo, ki nam pokaže, kje še boli in kaj v nas je še nerazrešenega.

‍

Z višanjem čustvene zrelosti in boljšo povezanostjo s telesom lahko začnemo postavljati bolj zdrave temelje in tako dosežemo celostno spremembo našega bitja na zavestnem in podzavestnem nivoju ter v telesu. Tako lahko “popravimo” in ozdravimo vzroke za neuspehe v partnerskih razmerjih in gremo v boljšo prihodnost, kot jo v nasprotnem primeru določa tradicija.